17.7.2008 ob 17:38:

Kuşadaşi – Efes – Selçuk – Port S.Nikolao – Paradise Bay – Güvercinlik - Gündokan Bükü – Yalikavak – Turgutreis - Bodrum

12. - 19. julij 2008

Posadka: Tatjana ter Gruden Boštjan in Breda

120 milj

Na kopnem vroče in polno starih kamnov,

na morju piha krepak meltemi,

morje high to rough,

mi hitro jadramo z močno krajšano genovo (polkrma).

Obisk Samosa je bil prav prijeten. V Samos marini so bili spet prijazni z nama, na vsako vprašanje dobiš odgovor oziroma se potrudijo pomagati. Pod ugodno za borih 30€ sva si najela rent a car od Yanisa, nečaka od Yanisa, ki je mornar v marini. V Pitagorionu sva si ogledala Eupalinos - Polikratesov tunel, ki ga je tiran s svojimi sužnji v 15 letih izkopal skoraj 2 km skozi hrib in s tem zagotovil mestu vodo in oskrbo v primeru obleganj. V notranjosti sva obiskala še gorski vasici Manolates in Vourliotes, kjer sva si privoščila zadnje pravo grško kosilce. Po obisku Lidla sva napolnila ladijska skladišča z ouzom, vini in pivom (alkohol je namreč tu cenejši kot v Turčiji).

V Kuşadaşiju v Setur Marini prvi dan opereva barko, uživava vročino 40°C na bazenu marine in si zvečer ogledava mesto. Spet najameva rent a car, tokrat za 65 YTL (34€), ker sva obljubila prihajajoči posadki, da ju počakava na letališču v Bodrumu (160 km iz Kuşadaşija).

Petek je najbolj vroč dan, midva pa na oglede antičnih izkopanin:

PRIENE, nekoč veliko antično grško mesto pod strmim hribom Mykale z Ateninim templjem, gledališčem, gimnazijo, dvorano mestnega sveta za 640 poslancev in atletskim stadionom s prvimi najdenimi štartnimi bloki.

MILETUS, največje antično pristanišče na tem delu obale z velikim teatrom s 15.000 sedeži, kopališčem Faustine, žene rimskega Markusa Aureliusa in mošejo, ki jo je 1403.leta iz kamnov starega mesta postavil Ilyaş Bey.

DIDYMA, z največjim jonskim templjem Apolona (imel je 108 velikanskih stebrov, a danes stojijo le še trije) in slavno glavo Meduse, ki je simbol turizma po antični Turčiji.

Jezero BAFA si ogledava le z razdalje. Po zemljevidu sodeč sva načrtovala kopanje v sladki vodi. Ko pa zavijeva z glavne ceste na prvi odcep za jezero, z avtom zaideva in se voziva dobrih 5 kilometrov po nasipu z zelo slabim makadamom. Na koncu si pošteno oddahneva, ko doseževa asfalt brez gumidefekta! Kopanje v jezeru opustiva, čeprav naju nato magistralna cesta proti Bodrumu pelje tik nad njegovo obalo!

V mestecu GÜLÜK končno najdeva privatno plažo s senčniki, ležalniki, tuši in še natakar nama nosi hladno pivo do ležalnika. To nama reši življenje po celodnevnem obiskovanju vročih antičnih centrov. Tudi z večerjo v mestecu s samimi pristnimi domačini ne hitiva, saj pričakujeva prilet nove posadke šele ob 23h, do letališča pa je od Gülüka samo 15 minut.

         Na letališču skačeva med domačim in mednarodnim terminalom vse do 23,30, ko končno izstopita Breda in Boštjan. Vožnja do Kuşadaşija se kar vleče, a ob 03h smo končno vkrcani na svoji barki.

V soboto ostanemo še v marini KUŞADAŞI. To je še en zelo vroč dan s temperaturami do 40°C.

Zjutraj se zapeljemo do najbolj obiskanega turškega antičnega najdišča, do mesta EPHESUS. Seveda nismo sami. Parkirišče je polno avtobusov, slišimo vse jezike, celo srbščino in slovenščino. Že na parkirišču nas najde prijazen domačin, ki nas poduči: mesto ima 2 vhoda, zdaj smo na spodnjem, če gremo od tu noter, moramo peš gor in potem nazaj dol, kar nam bo vzelo dve uri po vročini. On nam ponuja prevoz na gornji vhod, od koder bomo šli samo navzdol enkrat. Vse je zastonj, ker stroške prevoza krije sponzor. Le vmes se bomo na kratko ustavili v trgovini z usnjem, si ogledali ponudbo, lahko tudi kaj kupimo, a ni obvezno. Izkoristimo ponudbo, v trgovini nas je seveda precej na ta način zbranih gostov, a kljub hladni klimi nihče ne kupuje. Cene so visoke, takoj nam ponudijo 50% popust... Preživimo in čez tričetrt ure smo na gornjem vhodu. Od tu do spodaj je res primerneje. Uživamo v ogledu tega res najbogatejšega antičnega najdišča, kolikor se to pač da pri tej vročini.

Nato se zapeljemo do mesta SELÇUK. Tu je prava sobotna tržnica ponudbe kmetov iz okolice. Naša ljubljanska tržnica ob tej ponudbi je prav skromna. Uživamo v fotografiranju pisanih barv, opazovanju čudovite zelenjave, kjer celo krompir zlagajo kot lego kocke. Ugodno nakupimo vse ladijske zaloge sveže zelenjave in sadja, v mestu pa si pri družinskem bifeju privoščimo še tradicionalne »gözlöme«. To je slano tanko testo v obliki palačinke premera 70cm, ki ga polnijo po želji z melancani, mesom, sirom, špinačo ipd. Zraven paše seveda hladen ayran.

Popoldne mine mirno na bazenu marine, zvečer pa si privoščimo večerjo pri specialistu za kebabe. Odlično večerjo popestri še obisk brivca, ki v eni uri dodobra obdela Boštjana: frizura (striženje in pranje las), britje brade, postriženje nosnih dlak, žganje z ognjem dlačic na ušesih, mazanje obraza z raznoraznimi žavbami in vodicami, na koncu pa še masaža kompletnega zgornjega dela telesa. Naša publika uživa v predstavi, Boštjan pa postane »novi čovik«. Vse te storitve skupaj za samo 10€ in to ob tako pozni uri - 23,30 zvečer.

V nedeljo plujemo skozi ožino mimo Samosa z lepo orco, nato polkrmo. S prvo krajšavo vozimo lepih 7-7,5 vozlov SOG. Zasidramo se v zalivčku PORT S.NIKOLAO takoj za rtom polotoka. Sosednji zalivček Sv.Janeza je poln, a ime priča, da je tu prenočeval sv.Janez s svojimi utrujenimi veslači na poti v Evropo. Sidro moram položiti dvakrat, ker prvič se zatakne na nek betonski blok. Prenočujemo tri jadrnice, celo noč nažiga veter od 15 do 25 vozlov, a posadka prične s turnejo taroka.

Naslednji dan imamo daljšo pasažo ob turški obali na jug. Že takoj po izplutju spet jadramo in meltemi nas žene s polkrmo 36 milj mimo ÇUKURCUK do PARADISE BAYa v dolgem zalivu KAZIKLI LIMANI. Tu je ogromno gojišč rib in školjk. Tudi naš rajski zalivček s čudovitimi borovci okoli in okoli, mivko na globini 3-4 metre zapira na odprto več bazenov in postaja ribičev. Zvečer jih obiščem z gumenjakom, da bi kupil kaj rib, a mi povedo (razumem pa le, kar mi pokažejo), da so premajhne! Tako je za večerjo piščanec...

Torek je dan z jutranjo bonaco, tako da celo zapoje motor. Prihajamo že do razgibane obale zaliva Gülük Körfezi in severne obale Bodrumskega polotoka. Povsod se gradijo ogromna turistična naselja apartmajskih hišic in hotelov. Vsa naselja so po gričih ali v bregu, kar daleč od morja. Vsa obala bo kmalu pozidana, večino zalivčkov pa so tu zasedla gojišča rib in školjk. Za pivo sredi dneva vržemo sidro pred plažo v GÜVERCINLIK, nato pa že v močnem severozahodniku nabijamo valove okrog izpostavljene severne obale do zaliva GÜNDOKAN BÜKÜ. Tu je ogromen turistični center s precej vodnih dejavnosti. Le stežka najdem sidrišče zunaj ograjenih plaž, sidro vržem na globino 15 metrov. Še sreča, da je noč mirna (veter s soncem ugasne). Na privezu je živahno zaradi gliserčkov, kolesarjev in surfarjev. Na obali je polno lokalčkov, zelo »nobel« restavracij na koliščih nad morjem in hotelov s čudovitimi bazeni in vrtovi. A turistov ni nabito polno. Pretežno so Turki, nekaj Nemcev in Angležev. Pa seveda naša posadka, ki si privošči pravi turški sladoled (je precej bolj kompakten in nasiten) in pivo na foteljih nad morjem (dobesedno pod mizo naše mize je privezan naš gumenjak, s katerim se odpeljemo nazaj na našo barko.

Naslednji dan imam že prva opozorila za vihar. Vremenska napoved je vsaj dva dni meltemija. Kot se na Jadranu bojimo močnega »juga« ali sunkovite »burje«, je na Egeju predvsem julija in avgusta nevaren močan »meltemi«, ki piha v smeri sever-jug, oziroma ob turških polotokih iz zahodne smeri. Napovedana je moč vetra 6-7 Bf, lokalno 8. Sam veter ni tako problematičen, kot to, da se tu hitro dvignejo visoki valovi. Zato pohitimo že zjutraj na pasažo vzhod-zahod na severni strani Bodrumskega polotoka, ko imamo veter pretežno v nos, valove pa na bok. V 6Bf (24 vozlov) vetra najprej orcamo, nato obrnemo na jug v zaliv YALIKAVAK. Ko bežimo v zaliv, se za našo krmo že valijo 4 metrski valovi. Ravno pravšnji čas smo prebežali današnjih dobrih 10 milj. Sidro vržemo v zalivu, ki je sicer zaščiten od meltemija (ni valov), a se preko hriba valijo sunki vetra z močjo, ki je celo višja od tiste na odprtem morju. Zato dobro zakopljem sidro na globini 5 m in spustim 40m verige, ki jo na koncu vpnem v 3 metre elastične nylonske vrvi. S potapljaško masko še preverim sidro, ki je po šolsko zakopano do vrha svoje roke in veriga ravno napeta v smeri sunkov vetra. Pohvaliti moram to svoje francosko dvajset kilogramsko sidro tipa »spade«. Uporabljam ga od lani, ko mi ga je priporočil Jože Mušič in me doslej res še ni pustilo na cedilu. Vedno prime že v razdalji 1-2 metrov. Na sidrišču se nas čez dan zbere skoraj 10 plovil. V kokpitu in kasneje v bifeju na plaži uživamo napete trenutke, ko vsake toliko kako barko odnese (ji popusti sidro), spremljamo napete manevre in predvsem nekega norca na ogromni motorni jahti (cca 18 metrski), ki najprej odvleče 43 čeveljsko jadrnico, s katero sta zapela sidro, nato skuša dvakrat položiti sidro v smeri pravokotno na veter, ob tem zapne verigo petindvajset metrske ladje, ga rešujejo in kapitan te ladje nato končno zasidra poleg nas. Zdrži do 22.ure, ko se spet s polnim gasom skuša presidrati (pametnjakovič je počakal do teme in do sunkov vetra med 20 in 30 vozli, šele nato se je hotel premestiti, čeprav ga je kapitan ladje dobro zasidral), mi preventivno namestimo bokobrane, ko s polnim gasom pobira verigo 10 metrov od našega boka, nato se presidra in ga seveda v pol ure odnese. Na sidrišču ostanemo le omenjena ladja, še en 50 čeveljski katamaran in mi. Veter nabija celo noč in še med zajtrkom, a smo dobro zasidrani.

Zbudimo se v rojstnem dnevu Tatjane in močnih sunkih vetra. V podpalubju brnijo klici in SMSi na Tatjanin telefon, v jadrovju nad palubo pa veselo žvižga veter.  Takoj po zajtrku odrinemo na odprto morje in se ob obali spustimo proti jugu do marine D-MARIN TURGUTREIS. Prvi dve milji na odprto imamo bočne valove 4-5 metrov in bočni veter 25-35 vozlov, a nato obrnemo na jug in z vetrom in valovi glisiramo tistih 8 milj na jug. Boštjan najbolj uživa, če mu brzinomer kaže nad 7 vozlov in to mu uspe skoraj vsak dan. Že nekaj dni nisem razvil cele genove, saj je v teh močnih vetrovih dovolj le 3-4 metre prednjega jadra.

Marina TURGUTREIS je res visok nivo. Takšnih marin na hrvaškem ne poznamo. Ima 600 vezov, kjer plovila sortirajo: do 12m dolžine imamo veze na prstih (ponton s prečko), nad 12m imajo mooringe. Pontoni so prečno na veter in večino bark vežejo s kljunom v veter (lepo urejeno). Ob prihodu po VHF Ch 72 preverijo, če imaš rezervacijjo, počakajo te z gumenjakom pri vhodu v marino, preverijo, kakšno pomoč pri pristajanju potrebuješ in te peljejo na vez, kjer ti 3-4 mornarji pomagajo vezati (to je pri uigranih posadkah kar preveč, a ko vidiš domače turiste in tuje charteriste, je še to včasih premalo). Privezanemu ti vročijo prospekt z mapo marine, razložijo kje je kaj in kako delujejo priključki. Informirajo te, da je recepcija odprta non-stop in te poprosijo, da se tam oglasiš do konca dneva. Ni tistega hrvaškega pristopa, ko ti takoj vzamejo tvoje dokumente, ker te obravnavajo kot potencialnega kriminalca. Na recepciji v klimatizirani pisarni te čaka 8-10 prijaznih receptork za računalnikom, ki te hitro registrirajo, razdelijo kartico za električni priključek, kartico za vodo, kartico za Wi-Fi wireless internet. Marina ima čudovit obalni korzo s parki, cvetjem in palmami, med katerimi so fontane in celo malo jezero. V marini je plavalni bazen s polno barsko postrežbo in čudovite, čiste sanitarije in kopalnice. Obkoljeni smo z lokali, trgovinami svetovnih brandov in prijaznimi varnostniki. Tu imaš vse storitve, ki smo jih kadarkoli zasledili pri naših marinah, pa še čudovit bazen, pa pralnice z osebnim prevzemom perila in dostavo na barko, pa mornačke za pranje in poliranje bark. V ločenem delu marine je ladjedelniški del s suhim vezom, popravili bark in antifouling barvanjem, poseben pomol zavzema črpalka z gorivi in ob njej še carinski pomol za urejanje prihodov in odhodov bark preko državne meje. Tam so seveda tudi vsi uradi: port authority, customs, health, immigration police. Skoraj 2 minuti se zamudim za spremembo Crew liste v mojih turških dokumentih. Seveda je vse brezplačno.

Tu se res počutimo kot gospodje, ki nam povsod želijo pomagati in so do nas tako ljubeznivi in prijazni, da smo mi, vajeni hrvaške negostoljubnosti, včasih kar neupravičeno sumničavi.

Cel Turgutreis je zrasel iz nekdanje male ribiške vasice, ki jo je znana turška družina SABANÇI (v tej veliki državi sta dve res kapitalsko močni družini: Koç in Sabançi, ki obvladujeta največji del privatnega gospodarstva) razvila v moderno turistično središče z ogromnimi nastanitvenimi kapacitetami, plažami in celim mestecem same turistične ponudbe. V kratkem sprehodu ob 14.uri si privoščimo tipično turško kosilce: dönner kebap z ayranom (poštena porcija mesa, kruha in zelenjavnih prilog stane 4€). Nato stopimo na turško kavo (po 2€), kjer z Boštjanom odigrava eno partijo backgammona, vsi štirje pa dobimo v poskus tudi kajenje vodne pipe. Prijeten mladenič nas uči kaditi to tradicionalno turško pipo...

Seveda se v le 200m oddaljeno marino ne moreš vrniti drugače kot skozi ulice bazarja in tu si kupimo prave turške T-shirts majice (po 10€ iz kvalitetnega materiala), kopalke so po 5€, Boštjan pa najde res odlične palubne mokasine za 40€. Kar žal mi je, da imam v svoji kabini toliko garderobe iz Slovenije, ko so pa tu cunjice tako poceni!

Jutri odrinemo za BODRUM. Do tja je le 10 milj, a žal mi niso potrdili rezervacije marine, ker zaradi meltemija ljudje kar čukajo notri in ne upajo na morje. Bomo videli, kje bomo pristali. Na vsak način v soboto menjamo posadki. Prihajata Robert in Marija.

Lep pozdrav iz vroče Turčije, kjer od 27.junija še nisem videl oblačka in nas le veter in senca rešuje, da preživimo vročino 35-40°C. Morje ima v zalivih že 26°C, le močan meltemi je vodo danes shladil za 4-5°C, a veter naj bi jutri padel na normalnih 15 vozlov...

Lep pozdrav v Slovenijo iz vroče Turčije in Grčije, kjer ima morje 23°C.

Slike (za opis držite miško nad njimi):