15.5.2008 ob 19:45:

Sani Marina – Halkidika (gora Atos)-Limnos-Lesbos

10.-17. maj 2008

Posadka: Jure Bernik in Franci Bogataj

2xx milj

V soboto v Sani marini čakamo na prihod nove posadke. Imamo oblačen dan z nekaj močnimi nalivi dežja, ki pokažejo slabo gradnjo teh tako lepih lokalčkov: teče skozi strope, po stopniščih ali kar iz žleba med goste pri mizah. Še wireless internet se med nalivom sesuje...

Stopimo pozdravit posadko jadrnice Beneteau Clipper-33 s slovensko zastavo. Izkaže se, da je to nemški par Bolfenk. Ona je bila prva leta samostojne Slovenije nemška ambasadorka v Ljubljani, ko sta barko registrirala in imela v Portorožu. Zdaj je v Sofiji in lani sta barko prepeljala v Sani marino, do katere potrebujeta le 4 ure z avtom iz Sofije. Kasneje se še oglasita pri nas na krajši klepet.

Pozno popoldne se z rent a carom pripeljeta Franci in Jure. Imata malo težav, da ju spustijo do parkirišča marine, a zatem se domačini potrudijo in na moj VHF poziv recepciji marine takoj pošljejo njihov električni avtomobil, da do barke dostavi njuno prtljago in vse zaloge hrane in pijače, ki sta jih spotoma nakupila. Spet smo založeni za dober teden. Z obema posadkama hladen večer zaključimo v lokalni taverni s tipično grško večerjo: tsatsiki, grške solate, suvlaki, musaka, halva in jogurt z medom, pa seveda zalijemo z dobrim lokalnim vinom.

V nedeljo zjutraj se Marko in Stanka odpeljeta z rent a carom v Solun na njuno še nekajdnevno kopensko potepanje po Grčiji, mi pa izplujemo okrog polotok Kassandra proti naslednjemu palcu Halkidike, polotoku Sinthonia. Imamo čudovit sončen in vetroven dan, tako da je lepa orca. Zunaj polotoka nas seveda valovi pošteno opljuskajo in nasolijo palubo. Popoldne vplujemo v »eden najbolj zaščitenih naravnih zalivov Mediterana« (tako ga opiše Imrayev pilot), v Porto Koufo. Zaliv je res okrog in okrog zaprt, dokaj globok (70-90m), le na dnu zaliva pred vasico je sidrišče na globini 4m. Tu je zasidrana večja ribiška flota tunaric. Kar 24 ladij naštejemo. Ribiči v sončnem nedeljskem popoldnevu posedajo po pomolu, perejo in sušijo svojo garderobo in čakajo na noč, ko vse ribarice izplujejo.

Naslednji dan obplujemo polotok Sinthonia in se usmerimo do korena zadnjega palca Halkidike, polotoka Akti s sveto goro Atos, katere ostri vrh se s svojimi 2000m višine mogočno pne nad morjem. Jadramo le prvo tretjino poti, nato nam v zalivu med polotokoma zmanjka vetra, ostanejo le valovi, ki rolajo barko po boku. Na dnu zaliva plujemo čez plitvino pred mestecem Ouranoupolisem do sidrišča na otočku Ammouliani.

Mirno noč prespimo spet na sidru in se s prvim sončnim svitom v ponedeljek ob pol šestih zjutraj že odpravimo na pot. Halkidika namreč ni mala. Dosedanji dve etapi sta bili obe po 40 milj (palci merijo dobrih 20 milj v dolžino), danes pa je pred nami še prečenje Egeja do prvega vzhodnega Sporada, otoka Limnos – skupaj 70 milj. Morje je kot olje, sapice ni za 3 vozle, a pred nami je zanimiva plovba ob obali Atosa, kjer so najbolj ortodoksni pravoslavni samostani.

Sveta gora Atos je pod avtonomijo pravoslavne cerkve in le Romarski urad v Solunu lahko obiskovalcem izda dovoljenje (Diamoneterion) za največ 4-dnevni obisk. Tujci nepravoslavne vere morajo predhodno pridobiti še dovoljenje Grškega zunanjega ministrstva v Atenah ali Solunu in v vlogi na Romarski urad lahko zaprosijo za konkreten datum obiska. Ni rečeno, da vam v tem ustrežejo, ker obisk omejujejo na dnevno prisotnost največ 14 nevernikov in do 120 pravoslavnih romarjev za vse samostane skupaj. Obiskovalce s pridobljenimi dovoljenji odpelje lokalna ladja iz Ierissosa ali Ouranoupolisa do pristanišča Daphne, od koder je avtobus v Karies, glavno mesto svete gore Atos. Do posameznih samostanov vas nato prepeljejo landroverji ali kombiji samostanov. Za obisk samostana se morate dogovoriti že vnaprej, a potem ste en dan brezplačno njihov gost, jeste skupaj z menihi in na voljo vam je skromno prenočišče. Obisk puščavnikov zunaj samostanov in prosto gibanje po gori ni dovoljeno. Več kot 1000 let na sveti gori vlada nespremenjeni avtonomija julijanskega koledarja (13 dni za našim) in dolžina dneva se meri v po bizantinski uri z različno dolžino ur. Strog režim je leta 1060 postavil Constantine Monomachus in do danes so odstopili le od dveh omejitev; to je od prepovedi obiska golobradih obiskovalcev in prepovedi živali ženskega spola. Ženskam še vedno ni dovoljeno na sveto goro. Celo jahta, ki ima na krovu žensko, se lahko približa obali svete gore Atos največ do 1 milje! Doslej je bila edina ženska obiskovalka italijanska novinarka Oriana Fallaci, ki se je pod preobleko pritihotapila na Atos. Na polotoku Akti je preko 20 večjih samostanov pravoslavnih cerkva Grčije, Rusije, Bolgarije, Srbije in Romunije. Samostani so dveh tipov: cenobitski in idioritmični. Cenobitske komune so skupinske, menihi so enako oblečeni in se preživljajo s skupnimi viri. V idiorimičnih samostanih člani živijo ločeno, se oblačijo in hranijo sami (puščavniško).

Sam sem kljub prijazni pomoči grške ambasade v Ljubljani na koncu obupal nad zapleteno papirno korespondenco z Romarskim uradom za izdajo »cerkvenega vizuma«, zato si danes privoščimo udobnejši serijski ogled tistih devetih samostanov, ki se pnejo nad zahodno obalo Atosa. V jutranjem soncu plujemo tik ob obali (globine so tu nad 100m vse do obale) in jih veselo fotografiramo. Na koncu je še mogočen stožec same gore Atos, kjer se ob 12.uri že nabere venček oblakov zaradi normalne dnevne termike.

Tinga Tinga usmeri svoj premec v kurzu 112 proti 40 Nm oddaljenemu otoku Limnosu na pol poti preko Egejskega morja do turške obale. Imamo le 4 vozle vetrca, povsem mirno morje, zato prede naš motorček yanmar. Ob peti uri popoldne smo že v ribiški lučici Myrina na severozahodni obali otoka Limnosa. Vežemo bok na pomol pred irsko jadrnico starejšega para, ki se po obisku Karibov zdaj že šesto leto pase po Mediteranu. V luški kapetaniji preverim, če bom oviral lokalni promet, a mi dovolijo ostati na mojem mestu. Zvečer se pred nas vežeta dve veliki ribarici. Njena železna krma z valjem za dviganje mrež se ustavi le 10 cm pred mojim kljunom. So pa mojstri, tile ribiški kapitani. Okorele barkače stlačijo v še tako majhna parkirišča. Na srečo je noč mirna in ob 4.uri zjutraj ribiči ponovno izplujejo.

Mestece ima povsem razrite ulice, ker polagajo kabel in na novo tlakujejo. Nedotaknjen je le simpatičen mandrač z lokalnimi ribiškimi čolni in venček grških ribjih tavern okoli njega. V prav takšni taverni si privoščimo slastno grško večerjo s klasičnimi predjedmi, grško solato in ribo na žaru. Tudi lokalno, sicer aromatično vino, je suho in prav pitno. »Ena kila« (to je po grško en liter) ga hitro steče po naših presušenih grlih.

Naslednje jutro imamo še daljše prečenje z Limnosa na Lesbos. Takoj za valobranom ujamemo že lep veter in dvignemo vsa jadra. Proti koncu otoka Limnosa delamo že krajšave in na jadra letimo v lepi orci vzhodnika 16-20 vozlov s hitrostjo nad 6 vozlov po najkrajši prečnici za Lesbos. Pred nami je 70 milj odprtega morja, kjer bi nam »meltemi« ali NE lahko dvignil precejšnje valove. Tokrat je morja le za 3 Bf in spet sem hvaležen Pozejdonu za njegovo milost. Jadramo dobrih 7 ur, ko se nebo na vseh straneh zapre z deževnimi oblaki in veter pade pod 7 vozlov. Spet nas izvleče naš motor. Lesbos dosežemo na njegovem severozahodnem rtu pri mestecu Mithimna. Vežemo na bok ob pomolu pred dvema jadrnicama. V predsezoni res nimamo še težav s privezi po malih lučicah, saj se nas običajno nabere največ po 3 turistične jadrnice. Motornih jaht pa v Grčiji z izjemo Saronskega zaliva (okolice Aten) sploh ni. Egejsko morje je hitro dokaj valovito in ni primerno za plovbo gliserjev. Večer in noč je deževna.

Mithimna je najbolj atraktivna turistična točka otoka Lesbos, saj je naselje ohranilo svoj srednjeveški turški videz. Na hribu je trdnjava, pod njo pa v labirintu ozkih strmih uličic slikovito naselje kvadratastih hišk iz kamna in tramov s tipičnimi turškimi balkončki in terasami. Od turške obale je Lesbos oddaljen le 5 milj in vse do leta 1912 je bil v turških rokah. Mestece je ena sama turistična ponudba lokalčkov, trgovinic in ateljejev. Prav simpatično, a zelo umirjeno deluje. Še najbolj nas navduši naslednje jutro, ko se vsak od nas sam sprehodi po vasi. Pred 9.uro se vasica šele prebuja, odpirajo se prvi lokali, domačinke čakajo pri peku na kruh, možaki že posedajo pred kavarnicami z jutranjo kavico. Tu je grška kava! Da ne boste v Grčiji naročali turške kave! V mandraču na pomolu si privoščim zajtrk s čajem in kifeljčki v družbi starejših angleških parov, ki tu, v hotelu »Sea Horse« preživljajo dopust. Posadka si privošči angleški zajtrk z jajčki kar na barki.

Deževni oblaki in meglice se sicer čistijo, a vetra ni. Tako moramo pot nadaljevati na motor. Plujemo tik ob severni in vzhodni obali zelenega, goratega Lesbosa, vse do glavnega mesta Mitilini na jugovzhodnem robu. Zadnjih 30 milj za tokratno posadko, ki namerava jutri z rent a carom raziskati še notranjost otoka, v soboto pa se mi pridruži že nova ekipa. Tokrat imamo nekaj obiskov delfinov in še posadka si privošči prvi skok v morje. Temperatura vode je 17,8°C!

To je že druga etapa, ko smo pričakovali otoplitev, a nas vreme še kar drži v spomladanskih deževjih in mešanju vetrov. Morje še ni preseglo 18°C. Imeli smo nekaj rund odličnega jadranja v orco, predvsem pa smo se potikali po področju, ki še ni v turističnem fokusu. Obala Halkidike se sicer hitro razvoja z gradnjo obsežnih hotelsko apartmajskih kompleksov ob več kilometrskih belih peščenih plažah, a še vedno je precej zeleno poraščene strme obale divje. Zalivi samevajo tudi zaradi velikih globin tik ob obali, polotok Akti (sveta gora Atos) pa tudi zaradi cerkvenega režima omejenega dostopa. Z Limnosom in Lesbosom smo že vstopili v območje Vzhodnih Sporadov, ki jih bom raziskoval še dva naslednja tedna (Hios, Ikaria, Samos).

Posadka se je spet dobro ujela. Glavne skrbi, kdo bo kuhal, nas je rešil Franci, ki je iz spomina potegnil več dobrih študentskih receptov in nas vsak dan posebej presenetil. Kapitan pa je bil posebej hvaležen njegovi soprogi, ki mu je poslala veliko darilno škatlo s sladko vsebino! Edino, kar moram še izpostaviti, je to, da smo pretiravali z veliko količino solat. Kar je prav, je prav, a velika skleda solate za vsakega posebej pri vsaki večerji je bila po Juretovi želji. Paradižnika pa ne mara...

Slike (za opis držite miško nad njimi):