23.5.2008 ob 17:13:

Lesbos-Oinoussa-Chios-Ikaria-Fournoi-Samos

18.-24. maj 2008

Posadka: Saša Rode, Gašper Kepic in Maher Kadur

170 milj

Močni južni (kontra) vetrovi, vsakodnevno kopanje in nič ribe

S prejšnjo posadko smo v Mitiliniju res naleteli na najbolj strog nadzor lučke kapitanije. Turčija je pred nosom in tako vojska kot obalna straža jemljejo to mejo zelo resno. Vsako jutro in večer vidimo patrole na morski mejni črti. Takoj se moram prijaviti (vse jahte vežemo tik pod luško kapitanijo) in izpolniti njihove obrazce, pri odhodu moram spet priti in urediti odjavo!

V Mitiliniju vežemo kar šest krat. Najprej se usmerimo v čisto novo zgrajeno marino. Prazna, le tri domače barke in en Čeh. Ne mine 15 minut, ko nas že s kopnega obišče obalna straža in nas prežene v komercialni del luke. Marina je baje že dve leti v tem stanju – nova, a zaprta za jahte! Vežemo se na bok med carino in luško kapitanijo, a smo žal predaleč od priključkov za vodo in elektriko. Vse jahte smo razporejene na tem delu obale, kakih 30 nas je in zasedamo vso obalo, v prvem delu po dve vzporedno. Tako prespimo prvo noč in si zjutraj uspemo priskrbeti dostavo dizla z malo cisterno. Nato se premaknemo na bok domače jadrnice (prej sem skoraj eno uro iskal lastnika po trgovinah z moškimi hlačami, da sem ga prosil za dovoljenje). Na ta način pridemo do elektrike in vode. Za vodo moram spet po telefonu najti vodnega čuvaja, ki se pripelje in nam za 4 € odpre priključek. Voda nima nikakršnega pritiska in komaj nakapamo oba prazna rezervoarja. Zdaj nas grški lastnik barke, na katero smo vezani, prosi za umik, ker bo moral barko zapeljati v suhi dok. Prevežemo se na naslednjo italijansko barko HR49, ki pa naslednje jutro odrine za Dardanele, in spet se prevežemo direktno na obalo. A uspeli smo se oskrbeti z gorivom, vodo, elektriko, plinom in hrano. Le tuširanja ni bilo (no, razen za »lepega Jurija!« na krmi) in barke nismo mogli oprati. Res je sramota, da največji otok vzhodnih Sporadov nima marine. Baje je edina delujoča marina v vsej skupini Vzhodnih Sporadov le na Samosu.

V petek najamemo rent-a-car za zelo ugodnih 20€ dnevno in se skozi slikovito gorsko vasico Agiassos vzpnemo do najvišjega vrha otoka, Mt.Olympus, 967m. Od tam se zapeljemo še do skrajnega jugozahodnega rta Kalloni, kjer je ostanek templja Dioniza. Spotoma se najemo češenj in pokukamo v vročo termalno kopel.

Lesbos je res lep otok: hribovit, zelen, poln oljk in borovcev. Tu pridelujejo najboljše grško oljčno olje, po količini pa so tik za Kreto. Lesbos ima 100.000 prebivalcev in bogato kulturno zgodovino. Najbolj znana domačinka je Sapfo, ki so jo zaradi verza svoji učenki Atthis: »Enkrat sem te ljubila, Atthis, dolgo je že tega,...« ocenili, da je ljubila ženske in s tem uvedli termin lezbijke. V antiki so Sapfo skoraj 1000 let cenili kot najboljšo pesnico. Plato jo je oklical za deseto muzo in samo Horaceu so priznali, da se ji je uspel približati s tekočo in čustveno poezijo. Tu je živel humanistični filozof Epikur, nekaj časa sta na Lesbosu delovala tudi pisec basni Ezop in filozof Aristotel.

V soboto ob 8.uri zjutraj s trajektom iz Pireja prispe nova posadka. Jure in Franci z rent-a-carom odpeljeta na zahodni del otoka še Sašo. Ogledajo si okameneli gozd prazgodovinskih sekvoj. Gašper in Maher pa cel dan nosita skupaj vrečke s hrano in pijačo, da napolnimo zaloge za teden pred nami. Zvečer si privoščimo skupinsko večerjo v eni od tavern na obali, saj stara posadka odide šele v nedeljo zjutraj z letalom za Atene.

V nedeljo plujemo ob vzhodni obali Lesbosa, mimo ozkega vhoda v globok zaliv Mersinia do ribiške vasice Plomarion na jugu. Komaj najdemo  prostor v veliki luki. Spet so mooringe in tisti del, ki ga je financirala EU, zasegli domači ribiči. Obišče me luški kapitan in izpolniti mu moram obrazec za prijavo. Ne zaračuna nam ničesar, niti ne pogleda dokumentov. Sprehod po mestecu nam odkrije v zaledju čudovit trg s staro platano in turško-makedonsko arhitekturo hišk nad suhim rečnim kanalom.

V ponedeljek uspemo jadrati lepo orco do severa otoka Chiosa, kjer pred slabo vremensko napovedjo (jačanje juga na 6 do 7Bf) zbežimo na sidro v dobro zaščiten zalivček Mandraki na otočku Oinoussa. Tu ostanemo še naslednji dan, ko veter belo razpeni Egej južneje od nas. V zalivu nas sidra 4-5 jadrnic. Izmenjajo se le tisti, ki potujejo na sever proti Lesbosu.  S tega otočka izhajajo najbogatejši grški ladjarji, med njimi tudi najbogatejši Grk Costa Lemos. Zato je vasica lepo obnovljena, polno je kapelic, umetniških skulptur in spomenikov. Imajo celo nekakšno akademijo in stadion z atletsko stezo! V vasi je zelo bogat muzej ladjarstva. Izvemo, da Grčija danes obvladuje ladjevje z nad 70 mio BRT, kar je toliko kot vsa preostala EU skupaj. 

V sredo zjutraj odplujemo najprej do glavnega mesta Chios na istoimenskem otoku. Chios je kakih 60km dolg otok v smeri sever-jug. Visok je preko 1200m, večinoma skalnat in poznan po pridelavi mastiksa (smolnati izcedek grma trišlje, ki so ga uporabljali za žvečilni gumi, slajšanje zadaha, za izdelovanje laka, ouza in marmeladnega džema). Pridelovalci mastiksa so bili v vsej zgodovini premožni in v času turške vladavine zaščiteni pred klanji Turkov. Otok ima namreč krvavo zgodovino. Pod Turki je bil od 1566 do 1912. Ko so se prebivalci 1821.leta skušali pridružiti gibanju za neodvisno Grčijo, so Turki na Chiosu mučili in pobili 25.000 ljudi, 47.000 so jih odgnali v suženjstvo, več sto prebivalcev pa je s skakanjem preko pečin raje naredilo samomor, kot da bi bili žrtev turškega mučenja. Le manjšemu delu prebivalcev je uspelo zbežati po morju na Siros. Chios je tudi rojstni kraj antičnega pisca Homerja, danes pa živahno mesto s tipično turško arhitekturo, številnimi ulicami trgovin z bogato ponudbo hrane in ostalega blaga. Tudi mi se oskrbimo, najemo in napojimo, preden nadaljujemo plovbo naj jugovzhodni rob otoka. Južno od nas je črno nebo nad morjem, slišimo grmenja in opazujemo strele proti Turčiji. Tudi nas opere dež in vsaj malo razsoli slano palubo. Sidro vržemo v lepem zalivčku Kamari, od koder sredi noči izplujemo na prečenje s Chiosa proti otoku Ikaria.

Vreme se šele pričenja umirjati, tako da imamo še visoke valove (morje 4-5) in vetra med 15 in 20 vozli, jasno spet v nos. Takšen rodeo, ko v temi barko z glasnim udarcem večkrat ustavi visok val, ko nas z boka občasno pošteno zamaje, da ječi material, traja skoraj 8 ur in ob 10.uri si oddahnemo na vezu v mali lučici Agios Kirykos. Zasluženi zajtrk poplaknemo še v kavarni na obali.

Skalnati gorski greben Ikariie in sosednji otočki Fournoi so eno najbolj vetrovnih področij Egeja, poznano po močnih sunkih vetra s strmih gora. Jadralci so me opozarjali, da naj ne hodim sem v močnem vetru. Vendar imam spet srečo, saj se vetrovi ustalijo na 10-15 vozlov. Zato z Ikarije do Fournoija z jadri kar preletimo 10 milj razdalje.

Ikarija nosi ime po Ikarju, ki je z Dedalusom zbežal s Krete s pomočjo kril iz povoskanega perja, vendar je poletel previsoko in mu je sonce stopilo vosek, da je strmoglavil v morje pri Ikariji. Druga verzija izpeljuje ime otoka iz feničanske besede »ikor«, ki pomeni obilico rib. Na tem področju naj bi bilo res polno rib in imajo domačini večjo ribiško floto, le nam ne uspe nič ujeti. Ne vem, kaj naj še poskusim, a očitno na jadranski način vleke trnka z vabo za barko (panulo) v Egeju še nisem imel prijema. Menjam vabe, a nič ne pomaga. Ali pa ni prava luna? Danes je polna luna.

Sidramo v lepem zalivčku otočka Fimania, le domačini so na plažo in dno zmetali preveč plastičnih odpadkov, ki kazijo zelenkasto modro morje nad plitkim dnom mivke. Smo dobro zaščiteni na vse strani razen NE, a nas še vrtijo sunki vetra z južnih in zahodnih smeri. Do večera se veter poleže in imamo mirno noč pod jasnim zvezdnatim nebom obsijanim s polno luno.

Petek je naš zadnji dan plovbe. Z rahlim južnim jutranjim burinom s pobočij goratih otočkov Fournoi tiho prijadramo do jugozahodnega rta Samosa. Tu nam veter pade, čeprav se nad nami pne 1400m visok vrh otoka. Po južni strani priplujemo do Pithagoriona z marino Samos.

V tej etapi smo končno dočakali otoplitev. Sonce je čez dan že res vroče. Vse dni smo le v kratkih hlačah in majicah. Vsak dan se kopamo, Gašper celo po večkrat, čeprav ima morje največ 20°C.

Tokratna posadka je 10-15 let mlajša od dosedanjih gostov, a smo se odlično ujeli. Sam sem sicer že malo utrujen, a so oni toliko bolj tolerantni in nezahtevni. Saša je odlična kuharica, gospodinja in požrešna bralka knjig (predvsem Lukovih Imperatorjev). Gašper je dečko za vse, »ki rad skače« (na pomol ali v vodo), kot ga je okarakteriziral Maher. Hudomušni Maher zaživi, če mu daš v roke ali kaj okusnega, ali fotoaparat, ali krmilo. Teden nam je kar zbežal in pred nami je spet sobota, ko se razidemo.

Naša ruta je bila otočje Vzhodnih Sporadov. To so lepi otoki, predvsem Lesbos in Samos. Chios bom moral obiskati še enkrat, da si v njegovi notranjosti ogledam bogata naselja pridelovalcev mastiksa. Razočarali so me le s skromnimi možnostmi za navtike: malo je varnih sidrišč v zalivih, pristanišča so zasedena z domačimi ribiškimi čolni, marin ni. Večino infrastrukture na pomolih, ki so jo postavili v zadnjih letih, ne vzdržujejo in je v okvari ali odklopljena, manjka vode. Ko poleti tu zavlada močan meltemi (veter s severa) in se poveča število navtičnih gostov, mi ni jasno, kako se uspe najti prostor za nočitev.

Slike (za opis držite miško nad njimi):