|
30.5.2008
ob 16:00:
Samos, Grčija –
Kusadasi, Turčija – marina Alacati
24. – 31.maj 2008
Posadka: Darja Virant
95 milj
Vroči poletni dnevi z
močnim popoldanskim zahodnikom oz. severozahodnikom. Morje se je
ogrelo na 21°C.
Ne grške ne turške ribe
nas ne marajao.
Marina Samos je nova, odprta šele poldrugo leto in privat. Posebej
jo ceniš, ker je to edina marina v vseh Sporadih: od Skiathosa na
severu, Limnosa, Lesbosa, Chiosa, do Samosa! Je res lepa, prostorna
(zasedena le četrtino) in nudi vse možne storitve: črpalka za
gorivo, komandni stolp z mornarji ves čas on-line na VHF kanalu 09,
recepcija ti preskrbi vse potrebne informacije ali naroča taxi,
rent-a-car, na vezu imaš vodo in elektriko, 10 m vstran je
supermarket in navtična trgovina, pa kavarna cyber-cafe, pa taverna
in WCji, tuši ter samopostrežna pralnica. Ima celo bazen, ki pa ima
po letu dni že odstopljene ploščice in rjavo močvaro po dnu.
Predvsem sem vesel vode z normalnim pritiskom, da po 14 dneh lahko
razsolimo in operemo palubo. In cena: 25€, fair.
Že
popoldan mi Budget pripelje Hiundai Atosa (rent a car za 40€). Z
njim se zapeljemo do Pithagoriona, ki je po cesti 2km vstran, peš ob
obali pa 15 minut hoda. Možno je tudi prosto sidrati za valobranom
mesta pred mestno plažo ali vezati sidro-krmni vez na obalo, vendar
je tam precej prometno in živahen corso. Tam vlada obalna straža, ki
prav tako zaračuna 2€ za sidro ali 12€ za vez. In pri njih je seveda
obvezno urejati tudi dokumente barke. Vsi, ki se švercajo med Grčijo
in Turčijo, raje pristanejo v marini, kjer jih nihče ne povpraša po
dokumentih.
Pithagorion (prej Tigani) je lepo mestece ob velikem pol-mesečnem
zalivu s čudovito pravoslavno cerkvijo Metamorfosis na gričku ob
trdnjavi grškega borca za svobodo Lykourgosa Logothetisa. Glavno
ulico s trgovinicami so ravno tlakovali in med našim kratkim ogledom
seštejemo s tabel zneske EU strukturnih skladov, ki jih je mestece
počrpalo doslej: samo 5,6 mio € ! Opažam že od lani iz južne Italije
in letos iz Grčije, kako so južne članice uspele zgraditi večino
nove luške infrastrukture in obnove obmorskih mestec s pomočjo EU.
Mesto so šele 1955. preimenovali po Pitagori, ki se je tu rodil in
pričel delovati, a se je kasneje zaradi ne strinjanja s politiko
tirana Polycratesa preselil v grško kolonijo Crotone (tam smo bili
lani). Postavili so mu dva lepa spomenika. Sicer pa je mesto
zacvetelo v času 538-522 p.n.š. pod tiranom Polycratesom, ki je bil
občasen pirat, občasen član grške zveze mestnih državic, ves čas z
občutkom, kje bo več zaslužil. Na koncu so ga Perzijci zvabili z
izgovorom po dobri kupčiji v past na kopno in ga križali na turškem
rtu, ki je manj kot miljo oddaljen od Samosa. Polycrates je ustvaril
3 tehnične dosežke antike: zgradil je prvi velik valobran pred luko
(ena četrtina današnjega obstaja še iz njegovih časov), postavil je
največji antični tempelj posvečen boginji Heri in izkopal 2 km dolg
tunel iz mesta v goro za njim, po katerem je napeljal vodovod in
omogočil meščanom pobeg pred oblegovalci z morja. Tudi tunel je še
danes odprt, a ni za klavstrofobične obiskovalce, zato si ga ne
ogledam.
S
šesto ekipo si privoščimo obilno in okusno grško poslovilno večerjo.
Na mizi se zvrstijo tsatsiki, česnovi kruhki, grške solate z obilo
feta sira, pa polnjeni paradižniki, jagenjček izpod peke in mesne
kroglice, pa seveda belo in rdeče vino. Samos je bil prvi grški
izvoznik vina. Znan je po sladkih in celo alkoholiziranih (kot
prošek) muškatih in v zadnjem času tudi vrhunskih suhih vinih. Zato
se tu opremim z novo zalogo buteljk.
Zjutraj najprej odpeljem prejšnjo ekipo v Vathi ali mesto Samos (12
km na severno stran otoka), kjer imajo ob 6.30 trajekt za Pirej,
Atene. Ob 10.30 se še enkrat vrnem tja, da pričakam Darjo, ki pride
z barko iz turškega Kusadasija. Včeraj je priletela v Izmir, se s
taxijem pripeljala do Kusadasija, a zamudila trajekt ob 17.uri in
eno noč še prespala na kopnem. Sam skušam v luki Vathi opraviti še
odjavo barke iz Grčije, a me siten policaj zavrne, ko ugotovi, da
imam barko na drugi strani otoka, v Pithagoriu. Končno opoldne, v
največji vročini z Darjo pričneva krožni ogled otoka Samosa, saj
imam rent a car do večera. Otok obvoziva po severni strani, se na
zahodu preko hribov usmeriva na južno obalo vse do zahodne točke
Pithagoria. Otok je zelo gorat (2 vrhova preko 1400m), poraščen s
trto, oljkami in borovci. Obala je polna peščenih plaž s smaragdno
zeleno vodo, a morje je še hladno in predvsem danes piha močan
severnik, ki prijetno hladi. Ogleda so vredne predvsem 3 vasice.
Stari del Vathi za pristaniščem je tipično turško naselje s tako
ozkimi cestami, da moj mali Atos komaj zleze skozi. V severnih
pobočjih otoka sta 2 gorski vasici, vsaka s svojim značajem. Prva je
Vourliotes, kjer je samostan M.Vronta (zaprt čaka remont), pa polno
tavernic. Druga je Manolates, ki je vasica umetnikov. Tu imajo
ateljeje in trgovinice. Privoščiva si kosilce pri eni »stari mami«,
ki sama v enosobni hiški streže in kuha za goste, kar nas posede za
mizice v gosti zeleni senci na vrtu.
Popoldan v Pithagoriu urejam odjavo barke. Najprej na policijo po
odjavo (izpolnim obrazec s podatki posadke in prejmem listek za
luško kapitanijo). Nato me na luški kapitaniji obdela prijazna mlada
kadetinja. Izpolniva vse obrazce, požigosa mi DEKPA grški tranzit
log z izhodom za turški Kusadasi (tranzit log velja, vse dokler ne
bo poln), napišem novo Crew listo (ki ostane njej, sam ne dobim niti
kopije) in plačam 5€ za izhodno proceduro (ob naslednjem vstopu me
bo stalo 15€). Preda mi že vse zaključene dokumente, čeprav še nisem
bil pri njenem sosedu, cariniku. Ta je »ravno skočil na letališče«
(saj veste: vroče sobotno popoldne brez sieste...), zato mi zabiča:
»Moj kolega carinik se vrne vsak hip in obljubite mi, da ne boste
izpluli, predno se mu ne javite!«. Poštenjakarja sedeva v kafič tik
ob carinarnici, mirno naročiva ledeno pijačo in uživava tri četrt
ure v čakanju na carinika. Njega ni. Moram nazaj v marino, ker sem
dogovorjen, da mi pridejo prevzet rent a car. In res, komaj se
pripeljem v marino, mi že sledi drug avto z mladim parom. Na moje
presenečenje je avto prevzela Štajerka, mlado dekle, ki ima fanta
domačina, uslužbenca Budgeta. Tu živi že drugo leto in obljubim ji,
da se poleti vrnem.
Naslednji dan je še bolj vroče. V marini veter malo suče, ko
izplujeva v ozek preliv med Turčijo in Samosom. Tu je doma močan
veter, na kar opozarja tudi devet velikih vetrnic elektrarn tik nad
marino. Ožina ima le pol milje širine, na obeh straneh pa visoke
gore. Običajno piha s severa in tudi morski tok v tej smeri lahko
doseže 4 vozle. Midva imava zmeren veter, da mi uspe pol ure celo
jadrati, nato obupam, zaradi refulov in vrtinčenja. Ožino ravno
patruljira grška obalna straža. Za zahodnim rtom se usmerim v zaliv
Mourtas, a mi vleče v nos že preko 20 vozlov. Bolj ko se bližam dnu
zaliva, močnejši so refuli. Zaliv je najbolj zahodni zaliv Samosa,
najbližji turškemu Kusadasiju in sicer lep, varen pred meltemijem,
le refuli vetra so tu celo močnejši kot je veter na odprtem morju.
Dobro položim sidro na 4 m globine z dovolj verige. Res imamo močne
sunke vetra (20-25 vozlov) vse popoldne in tja do 3. ure zjutraj, ko
se za kake 4 ure veter poleže. Kljub čisti vodi in temperaturi morja
21°C, Darja zaradi močnega vetra ne uživa v plavanju.
V
ponedeljek ob 9h izplujem proti Turčiji. Jadranja je malo, saj
vstran od Samosa zjutraj še ni vetra. Z motorjem hitro prečimo 12
milj do Turčije in v vročem opoldnevu zaplujemo v Setur marino
Kusadasi. V senci je že 30°C, zame po šestih tednih jadranja pravi
vročinski šok. Pred mano pa najbolj birokratski postopek prijave v
Turčiji. Po navodilih moraš opraviti s petimi uradi: luška
kapitanija, zdravstvo, policija (za Turčijo potrebujemo vizo),
carina, carinska patrulja in nazaj luška kapitanija. V hladni
recepciji marine klepetam z mlado in prijazno Turkinjo, ki govori
tekoče angleško. Pojasni mi cel postopek, me opozori, da naj z
obiski pričnem šele po času odmora za kosilo in mi na koncu ponudi,
da vse to uredijo oni. Uff, mi odleže! Sploh ne vprašam za ceno,
samo potrdim. Izpolnim ji novo crew listo, ji predam v fotokopiranje
mojo registracijo barke, zavarovalno polico (kljub hrvaški jezikovni
verziji police jo zanima le rok veljavnosti) in predam potne liste.
Plačam 40€ za turški tranzit log (velja ti max 1 leto ali do prvega
prestopa meje) in 40€ za storitev marine. Ni poceni, a se izplača.
Namesto hoje (in iskanja) od enega urada do drugega, težav z jezikom
(turški uradniki ne govorijo angleško) in vročine na mestnih ulicah,
sem si ogledal mesto, užival na hladnem pivu in se kopal v bazenu
marine. Ob 17.uri so mi na barko prinesli vse dokumente, vse
ustrezno žigosano po navodilih, ki sem jih dal receptorki. Življenje
je lepo, če imaš denar. Zdaj sva s Tingo Tingo v Turčiji! Za koliko
časa še ne veva, a kot kaže, bo lepo.
Marina ima sicer zelo umazano vodo, a je varna, na privezu imaš vodo
in elektriko (za elektriko rabiš turški adapter, ki ti ga na
recepciji prodajo za 10€), imaš velik Migros supermarket, veliko
navtičnih trgovin in servisov, kafičev in restavracij, pa toilette,
tuše, pralnico in čudovit bazen. Na bazenu sem sam, plavaš v topli
sladki vodi, se tuširaš in popiješ hladno pivo. Konec je Mythosa,
zdaj je na vrsti Efes (najbolj popularni pivi v Grčiji in Turčiji).
Povsod pa zelo prijazno osebje, ki te pozdravlja, kot da sem tu
stalni gost. In vse to za ceno 22€ na dan. Takoj rezerviram vez za
julija, ko se bom tu vračal s Tatjano!
Kusadasi je mesto, ki danes cveti predvsem zaradi turizma. Tu se
ustavljajo vse ladje morskih križarjenj, da si potniki ogledajo
antična mesta Ephesos, Priene, Milet in Dydima. Ves čas je v luki
zasidranih več velikanskih križark. Takoj za luko je seveda Bazaar z
vso turško trgovsko ponudbo ob obali pa polno lokalov. Pijem alma
čaj (jabolčni čaj) in preskušam, če me bo v vročini čaj bolj odžejal
kot pivo. Ne občutim hude razlike, le znojim se po čaju manj. Mesto
je dobilo ime (kuša daši = ptičji otok) po otočku, ki je z nasipom
spojen z obalo, na njem je genoveška trdnjava iz 14.stoletja, v
njej pa razstavljeno okostje kita, ki so ga ujeli nekoč v turški
vodah.
Naselbina je bila na tem mestu že pred 5000 leti. Ja, zahodna obala
Turčije ima zelo bogato in dooolgo zgodovino. Upam, da nam uspe
obiskati slavna antična mesta Troja, Pergamon, Efes, Priene, Milet
itd... Le vročina zna biti problem, zato o tem več kdaj drugič.
Naslednji dan se odpraviva na sever ob turški obali. Vremenska
napoved za ta teden je jasno in vroče stabilno vreme s srednje
močnimi severo zahodnimi vetrovi (12-16 vozlov), le konec tedna naj
bi veter ojačal tja do 30 vozlov. Če odrineš bolj zgodaj zjutraj, je
veter šibkejši, popoldne pa lepo vleče. Pred nama je v direktnem
prečenju le 50 milj do cilja, a raje bova raziskovala zalive in se
pasla ob obali.
Prvi zaliv, Cam Adasi: lep, a voda je polna umazanije in veter lepo
vleče. Brez postanka za kopanje nadaljujeva do Körmen Adasi zaliva,
kjer v globini 3 m na mivki vržem sidro. Spet imamo nekaj sunkov
vetra, a smo dobro zaščiteni. Na sidrišču smo 4 jadrnice, zvečer nas
obišče stari turški ribič s čolnom in dva mlada potapljača, ki
lovita s harpuno (in celo ujameta). Lepo, priporočam.
V
sredo že zjutraj vleče severo zahodnik in mogoče sva že pozna, ko ob
9. uri plujeva čisto na sever, v dobro zaščiteno luko Sigacik. To je
bilo antično pristanišče mesta Teos (le 4 km vstran), danes zaspana
in zanemarjena vas, a ogromna pristaniška infrastruktura s planom
marine za 400 vezov. Ostalo je le pri valobranih, pomolih in
pontonih. Vse zanemarjeno, brez reda. Na betonskem delu obale nas
sprejme druščina jahtašev, ki nama pomagajo privezati na bok. Turški
par z velike jadrnice nam razloži vse pomembne informacije o kraju,
priporoči luko celo za zimovanje (zelo varno in skoraj zastonj!) ter
mi glede na podatke iz mojega Imrayevega pilota poda koristnejše in
prave nasvete za naslednje postanke. Po nakupu lubenice, češenj in
zelenjave (vse s potujočega tovornjaka) odjadrava v srednje močnem
severnem vetru (12-17 vozlov) čudoviti bok do fjorda Gökkovar
Limani. Fjord je poln ribjih farm in predvsem rojev sitnih muh, zato
ga kljub lepi obali, hitro zapustiva. Na vhodu v fjord se nama
pridruži večja jata delfinov, ki so si verjetno ogledali ribje
farme, zdaj pa poskakujejo okrog najine barke. Le okrog rta Teke
Burnu se veter obrne iz severo vzhodnika na jugo vzhodnik. Vplujeva
v prvi zaliv, Kirkdilim Limani, ki je sicer odprt na jug, a na koncu
najdeva čudovito kristalno čisto vodo z mivko in sidrava na globini
6 m ob še 3 jadrnicah in eni motornjači. Čudovito! Morje ima 22°C,
le ponoči smo v roju veš in drugih eno ali dvodnevnic.
V
četrtek je pred nama le dobrih 10 milj, zato ostaneva v Kirkdilim
Limaniju malo dlje. Darja se še nekajkrat skopa v kristalno čisti
vodi, kapitan dobi inspiracijo, da napiše tole poročilo. Ja, ob
četrtkih pišemo poročila in urejamo fotke, ob petkih peremo in
čistimo barko, ob sobotah nabavljamo nove zaloge hrane in pijače.
Pravzaprav smo ves čas zasedeni, kajne!
V
rahlem vetrcu primotorirava do zaliva Mersin Körfezi, ki je tik pred
zalivom Agrilar Limani z mojim ciljem marino Alicati. Tu je precej
školjčišč in ribogojnic. Zaliv je velik in široko odprt na jug, a
dobro zaščiten za meltemi in severne vetrove. S težavo najdeva
najlepši del v vzhodnem kraku, kjer ob zapuščeni obali vržem sidro v
globino 3 m blatnega dna. Zaradi te podlage je voda tudi motna,
vendar ni umazana. Upam, da ne bova spet gostila rojev mrčesa. Čez
vroč dan počivava, jeva, pijeva, poskusiva tudi vodo, a je tu rahlo
hladnejša kot včeraj. Že drugi dan opažam lokalno posebnost. V na
jug odprtih zalivih vleče popoldne SE, nato ob 16.uri obrne
momentalno na NW in po 18. uri na NE, ki vleče celo noč. Najšibkejši
je med 3. in 9. uro zjutraj. To noč imava pravi ples vetrovnih
sunkov od 20-28 vozlov iz NE, a ni valov in sidro dobro drži. Predno
greva spat, se ne moreva načuditi nad fluorescentno svetlobo
morskega planktona: ob barki in okoli spuščene kovinske lestvice na
krmi se riše ožarjeni morski tok, kot bi ga nekdo osvetljeval z
žarometom. To se mi je tako očitno in močno zgodilo prvič !? Pa ni
polna Luna, ampak le zadnji krajec...
Zadnji dan imava le 9 milj do sosednjega zaliva z mojo marino.
Alaçati marina leži tik pod rtom Ak Burun in Çesme, 4 milje vzhodno
od grškega otoka Chios. Je približno 70 km zahodneje od Izmira in 80
km od letališča. Čeprav sem prvotno načrtoval zaključiti
spomladanski del severneje v Ayvaliku, žal vse do sem nisem našel
proste marine. V resnici so le 3: Ayvalik (poln), Izmir (umazana,
slaba marina) in Cesme (polne). Šele tu ali v Kusadasiju so imeli
proste veze za cel mesec. Marina je majhna, stara šele 3 leta in po
turško »domača«. Dobim ugoden vez s kljunom v veter. Tu je namreč
raj za deskarje-surfarje in po zalivu veselo vleče NE veter.
V
tej etapi sem si po 1700 miljah plovbe privoščil bolj ležerno ruto.
Z vstopom v Turčijo se je tudi tu na jugu končno pričelo vroče
poletje in je morje postalo normalno toplo za kopanje. Le grških ne
turških rib nisem uspel prepričati, da bi vsaj enkrat zagrizle v
mojo vabo... Očitno bom moral v nadaljevalni ribiški tečaj.
Tokratna posadka je bila samo Darja, ki me je skušala ves čas
kulinarično razvajati, sam pa sem ji ob zmagah v kartanju obljubljal
sanjsko lepega in mladega Turka. Žal mi obljub ni uspelo
izpolniti...
In
vsega lepega je enkrat konec, tako tudi našega I.letošnjega dela.
REZIME POMLADANSKEGA DELA KRIŽARJENJA:
CILJ JE DOSEŽEN:
TINGA TINGA JE DOSEGLA TURŠKE VODE IN SPOTOMA PREPLULA ŠE NEKAJ
ODROČNIH IN MANJ POZNANIH GRŠKIH DELOV.
BILO JE LEPO. VČASIH JE BILO TUDI NAPORNO - ZA BARKO IN ZA POSADKO.
IMELI SMO VREME, VSE SORTE VREMENA.
IMELI SMO DEŽ, IMELI SMO PRECEJ NEVIHT, A POKRITI KOKPIT TINGE TINGE
NAS JE ŠČITIL PRED MOČO.
IMELI SMO MIRNO MORJE, PA TUDI ZELO VALOVITO. VALOVI SO NAM ZALIVALI
PALUBO, A MI SMO BILI NA VARNEM V ZAPRTEM KOKPITU TINGE TINGE.
IMELI SMO VETER, OBIČAJNO PREMOČNEGA ALI PREŠIBKEGA, SEVEDA VSE
PREVEČKRAT RAVNO V NAŠ NOS. BILI SMO TUDI BREZ VETRA.
BILO JE HLADNO, A SMO SE ZNALI OGRETI.
BILO JE VROČE, A SMO SE ZNALI OHLADITI.
LOVILI SMO RIBE IN NATANKO ENO TUDI UJELI.
A TA JE BILA KAPITALNA DESET KILOGRAMSKA TUNA.
IN MISLIM, DA SE BOMO IMELI ČESA SPOMINJATI !
NAJ SE NA KONCU ŠE
ENKRAT ZAHVALIM VSEM PRIJATELJEM IZ PRVIH SEDMIH POSADK, KI STE
PLULI Z MENOJ.
V 50-IH DNEH ALI 7
TEDNIH SMO PREPLULI SKORAJ 1800 MILJ:
1. Marko, Uroš in
Franci: KRK – KRF, 430 Nm
2. Branko, Valentin in
Darja: KRF – ATENE, 280 Nm
3. Tatjana, Valentin in
Darja: ATENE – KIKLADI –EVBEJA, 230 Nm
4. Marko in Stanka:
EVBEJA – SEV.SPORADI – HALKIDIKA, 230 Nm
5. Jure in Franci:
HALKIDIKA – LESBOS, 285 Nm
6. Maher, Gašper in
Saša: LESBOS – SAMOS, 170 Nm
7. Darja: SAMOS –
ALAÇATI, 95 Nm
1.junija letim iz
Izmirja domov.
Čaka me delovno
intenziven junij: projekt Vahtnica, nadomeščanje vodje projekta pri
A.T. Kearney, prevzem predsedništva v Rotary Clubu Škofja Loka in še
kar me čaka doma pri hiši.
A po štirih tednih,
27.junija že priletim nazaj v Izmir, ko bova s Tatjano in s
prijatelji dva meseca plula ob turški obali vse do Kemerja in
Antalye na jugu.
Letošnjo zimo bo Tinga
Tinga prezimila v Marmarisu.
S poletnega dela
križarjenja bo mogoče malo manj poročil,
a nekaj vseeno bo !
Do takrat pa lep
pozdrav,
cap Marko
Slike (za opis držite miško nad njimi):
   
    
    
    
    
   
    
     |