26.7.2008 ob 12:07:

Turgutreis – Bodrum – Kargilibük – Yedi Adalari – Büyük Çati – Knidos – Datça – Karga Koyü – Bozuk Bükü - Marmaris

19.-26. julij 2008

Posadka: Tatjana ter Bratuž Robert in Marija

150 milj

Divji zalivčki (spominjamo se mljetskih in lastovskih pejsažov), antika in sodobni turški turistični utrip,

na morju le rahli vetrovi, mirno in mlačno morje.

Prejšnje poročilo sem poslal tik pred čudovito večerjo, na katero nas je povabila rojstnodnevnica. Sedeli smo na terasi lesene restavracije nad obalo obrnjeno na zahod. Morje je bilo močno valovito, vlekel je krepak meltemi, sonce je zahajalo za otočki Catalade, nam pa so stregli raki in mozaik raznih slastnih meze. Sledila je glavna jed. Ceremonialno so prinesli »pot kebap«: na pladnju goreč glinasti lonec, zamašen s kepo kruha. S kladivom so odbili vrh lonca in iz črepinje servirali mešano meso, kuhano z zelenjavo. Poleg smo dobili še pečeno zelenjavno »casarole« in prav prijetno pitno turško vino »Trio« (cabernet sauvignon, merlot in lokalna sorta kalecik karasi). »Şerefe!« (»Na zdravje!« po turško).

Zaradi močnega meltemija je večina plovil že tretji dan »čukala« v marinah in v Bodrumu mi povedo, da so polni. Ostanemo v našem čudovitem Turgutreisu! O delovnem petku se ne splača izgubljati besed. Pranje barke smo si olajšali z nekaj skoki v bazen v marini in jutranjim joggingom po parkih, kjer imajo vrsto »razgibalnih naprav« in vsako jutro več vodenih skupin rekreativcev.

Zvečer nadenemo »smart dressing«, kar je predpisano za obisk nočnih klubov v Bodrumu, predvsem svetovno znanega »Halikarnassus Diska«. Iz Turgutreisa do Bodruma je 20 km in vsakih 15 minut imamo »dolmuş« bus. Vozi do 03h zjutraj in stane 1,5€. V Bodrumu nas v prvi turistični agenciji nagovori uslužbenka, ki me najprej povpraša, od kod smo. Ko povem za Slovenijo, me suvereno ogovori po rusko! Ugotoviva, da je Kazakstanka iz Almatyja, ki tu pogodbeno dela že tretje leto. Z znanjem ruščine in še komentarjem, da mi je bila Almaty všeč, si pridobim njeno naklonjenost. Zagotovi mi, da mi lahko organizira v Bodrumu, kar si želimo, po najboljših cenah. Žal v Halikarnas Disko danes ne utegnemo: odprejo ga ob 22h in program se začne šele ob 24h, mi pa takrat že pričakujemo prihod nove posadke. Zato se odločimo za turški večer s trebušnimi plesalkami. Olga nam vse uredi. Ker ne želimo večerje, nam celo spogaja 20% popust in avto pride čez eno uro po nas v center Bodruma. V gostišču Kervasaray imajo klasično industrijsko obdelavo turistov. Zvozijo nas z vseh koncev, v preddverju je švedska miza različnih turških hladnih predjedi »meze« in piješ lahko, kolikor hočeš domačega vina, piva ali coca cole. Vino je tako zanič, da takoj preidemo na pivo. Program pa je dober: folklorna skupina predstavi razne anatolske plese. V kar debelih narodnih nošah se plesalci v vročem večeru hudo potijo, a odplešejo ves program. Naslednja točka je mojster med plesalci, prvič in samo za nas, Alex. Pojava vitkega moškega z donkihotsko bradico in lasmi do pasu je dokaj gayevska, a ko fant zapleše, nas vse prevzame. Dejansko je mojster trebušnega plesa in doslej še nisem videl boljše ženske plesalke. Za njim sledi par kavkaških plesov z noži in na koncu še trebušna plesalka Nühmet, ki kljub svoji graciozni ženski postavi komaj dohaja naš vtis po Aleksu.

Malo po polnoči se nam na barki pridružita še Marija in Robert, tako da v soboto po opravljenih nakupih hrane in pijače v šest plujemo proti Bodrumu. Vetra je dovolj, da jadramo najprej z bokom, nato pa s polkrmo lepo šestico. Boštjan spet uživa za krmilom. V Bodrumu vržemo sidro pod trdnjavo sv.Petra. Mogočen grad so postavili angleški križarji na polotočku pred mestom. Tu seveda nismo sami: ves zaliv je poln guletov, jaht in jadrnic. Z gumenjakom se zvozimo na kopno, da si ogledamo res pomemben arheološki muzej v gradu sv.Petra. Tu so razstavljene največje turške najdbe s potopljenih ladij. V mestu je vročina neznosna. Privoščimo si dönner kebap z ayranom. Grudna se od nas poslovita, ker popoldne letita v Istanbul. Tam imata še eno noč ob Bosporju, jutri pa polet v Ljubljano. Mi se z barko prestavimo iz sicer lepega zaliva pod trdnjavo v kaki 2 Nm oddaljen neobljuden zaliv. V vseh treh zalivih okoli mesta Bodrum je namreč ponoči nemogoče spati, ker z vseh kocev doni glasba nočnih klubov. Temu decibelnemu peklu se res dobro izognemo in le občasno nam veter prinese oddaljene takte »rayva«. Hkrati nam prija osvežitev v morju po tako vročem dnevu na kopnem.

Naslednji dan se odpravimo v globok zaliv Gökova Körfezi, ki se razteza 40 Nm vzhodno od Bodruma. Do poldneva imamo prešibke vetrove, nato pa spet zajadramo. Pristanemo v lepem fjordu KARGILIBŰK ali GŰZLEMEK, obraščenem z borovci in trsjem ob izlivu potoka. Počutimo se kot na Mljetu ali Lastovu. Seveda nismo sami, zato sidramo z dolgim vezom na obalo. Morje ima tu 27°C, vetra skoraj ni, okrog nas pa pojejo škržati. Res lepo. S čolnom se odpravimo do dna zaliva, kjer je leseno, žebljev polno skropucalo pomola in veseli Ali, ki nas sprejme v svoji restavraciji na prostem. V luknji v zemlji kuri ogenj, nad katerim na verigi visi mreža za peko na žaru. Danes nudi eno hobotnico, nekaj rib in piščance. Po drevesih je navlekel nekaj kablov za elektriko in žarnice, ima malo kolibico (kuhinjo), dve hladilni omari za pijačo, TV na prostem in 8 miz s stoli pod borovci. Taborniško vzdušje izpred 40 let. A pristno in dve sosednji barki sta se naročili na večerjo. Mi se odločimo le za pivo. Ali govori dobro angleško in se pohvali, da je do lani delal v marini v Marmarisu kot mornarček. Tu imajo kmetijo z ovcami, konji, kravami in kurami in zdaj pomaga staršem. Res smo ob zalivu videli dve kravi, na sprehodu v notranjost pa naletimo na lepo število prosto spuščenih konjev. Posadka se odloči za sprehod okoli zaliva, sam pa se odpravim s čolnom do barke, da jih bom lahko nato prepeljal z nasprotnega brega. Žal se zaplezajo v trnovem robidovju in trstičju in se že v trdi temi vrnejo po isti poti. Punce so pošteno opraskale noge, Robert pa si mora celo operirati nogo. Pod kolenom je med plezanjem na drevo globoko zaril kos lubja in zdaj dobro razmesari kožo in meso, da tujek spravi ven. Seveda moramo rano in prisotne dobro razkužiti (pa ne samo z bivacinom....).

Raziskujemo zalivčke na južni strani Gökove. Najprej se ustavimo pri YEDI ADALARI (sedem otočkov), kjer je res lepo razgibana obala z več sidrišči in pred njo sedem otočkov. Povsod je smaragdno zelena voda, ker je tu precej plitvin in čeri. Predvsem pa je ta konec tarča turističnih guletov. Sredi dneva jih je bilo vse polno na vsakem sidrišču. Zato raje nadaljujemo naprej do BÜYÜK ÇATI. To je povsem zaprt zalivček z OTOKOM DVEH DREVES (čeprav so kot kaže eno drevo že posekali). Spet najdemo zeleno vodo, borovce in škržate. Spet smo na Mljetu. Sidramo tik ob turškem paru z Bavario Cruiser 34. Gospod se pohvali, da je barko kupil lani, jo prevzel v Izoli in iz Slovenije pripeljal v Izmir. Pravi, da je ta del GÖKOVE zanj najlepši del turškega morja.

Popoldne spet uživamo ob dramatično komičnih manevrih sidranja dveh charterskih jadrnicah, ki naju obkolijo. Prvo vozi mlad, debelušen Turek s posadko treh odraslih parov. Bavaria 43. Sidro položijo navpično (približno toliko verige kot je globine). S krmo gredo preveč nazaj in mehko usidrajo krmilo v plitek mulj. Tega seveda ne opazijo, ker imajo trije moški polne roke dela z dolgo vrvjo, ki jo vežejo na borovec. Ker jim ostane še nekaj deset metrov, objamejo še drugo drevo. Tako sta drevesi dobro povezani in še malo vrvi o borovcu ostane na tleh. Bočni veter začne odnašati kljun proti mojemu sosedu, ker sidro seveda ne drži. Zato fantje potegnejo še eno vrv s kljuna na kopno in potegnejo, da krmilo še lepše sede v mulj. Barka stoji! Medtem jim veter razvije polno genovo in povzroči nov timski podvig na krovu. Sosed skiperju pojasnjuje, da bi bilo dobro predvsem še enkrat položiti sidro, a on mu glasno oporeka. Podrobnosti v turščini ne uspemo razvozlati. V glavnem čez kako uro ekipa z gumenjakom odvleže sidro in ga še enkrat vrže malo bolj vstran od barke. Kako so naslednji dan izpluli iz mulja žal nismo dočakali, ker so ob našem odhodu še spali.

Druga charter barka (seveda Sunsail, ki ima tu več kot 90% vseh charterjev) ima francosko posadko 3 parov. Skiper vrže sidro levo od nas na kupček, medtem ko ena mama požrtvovalno skoči v vodo z vrvjo zavezano okoli pasu in plava v stilu Marka Spitza na kopno. Z izredno naglico ji uspe splezati do višje ležečega drevesa, potem pa se malo zaplete z vozlanjem vrvi. Ugibamo, ali je naredila 5 ali 6 navadnih vozlov (tisti otroški križani vozel, ki ga težko odvežeš). Jutri bodo verjetno rešili zadevo po gordijsko – z nožem. Skiper zdaj korajžnjo zategne sidro in veriga mu stoji povsem navpično. Vsa posadka se trudi, kaj bi še morali narediti, a kljun jim spet odnaša. Šest francoskih intelektualcev stakne glave in steče živahno strokovno posvetovanje. Skušam jim pojasniti, da bi bilo najbolje še enkrat položiti sidro, a očitno angleško ne znajo dovolj. No, čez dobro uro tudi njim uspe še enkrat položiti sidro. Uf, zdaj pa pade veter in imamo celo noč bonaco.

Naša ekipa se izkrca na dnu zaliva, kjer imata dve družini domačih ribičev svojo fešto. Povzpnemo se kak dober kilometer do glavne ceste, od koder vidimo preko polotoka na južno obalo. Do tja imamo še 80 Nm po morju.

Vremenska napoved napoveduje jačanje zahodnika, zato naslednji dan s sončnim svitom ob 5,30 že motoriramo proti zahodnemu rtu polotoka. Morje je ravno toliko skodrano, da nas veselo ziblje. Ob koncu polotoka smo že v območju krepkejšega vetra, da lepo objadramo rt KRIO (DEVEBOYNU BURNU), kjer se konča dolg polotok DATÇA YARIMADASI in je le še 5 Nm do grškega otoka KOS. Takoj za rtom zavijemo v antično trgovsko pristanišče mesta KNIDOS.  Lep zaliv s kristalno čisto vodo, okoli nas pa razvaline antičnega mesta in pogled na dokaj dobro ohranjeno gledališče s 5000 sedeži. Sidro polagam dvakrat, da dobro prime, ker v zalivu lahko sunki vetra povzročijo težave. To sidrišče je nameč zelo popularno in vsak večer je zaliv poln bark. Sredi zaliva je manjši pomol, na katerega vabi »kapitan« z belo čepico. Tja se veže večja flotilja Sunsailovih chateristov in seveda so povabljeni na večerjo v »kapitanovo« restavracijo. Nas prestreže njegova žena, ko nesemo smeti v kontejner. Izkrcanje na obalo namreč pomeni vstop v arheološko najdišče in plačati moramo vstopnino 5 YTL (2,7€). V večernem soncu si ogledamo ostanke mogočnega dorskega mesta (enega od 6 mest dorske federacije) izpred 2500 let. Tu so našli znamenit kipec gole Afrodite (prvi ženski akt antike), ki ga je za Knidos izdelal kipar Praxiteles, medtem ko je z otoka Kos dobil naročilo za oblečeno Afrodito. Mesto je imelo v tem zalivu na jug trgovsko pristanišče, na drugi severozahodni strani onkraj 50m širokega kopna pa je bilo v plitkejšem zalivu vojaško pristanišče. Sidrišče ujeto med visoke vrhove rta, svetilnika in obdano z obročem antičnih ruševin je res nekaj posebnega. Uživamo... Veter po 21.uri ugasne in noč je mirna.

Naslednja naša postaja je DATÇA, glavno mesto tega dolgega polotoka in med Bodrumom in Marmarisem edino mesto za možno oskrbo. Do tja prijadramo sredi dneva in spet v največji vročini ob 14.uri opravimo nakup svežega sadja in zelenjave. Seveda si privoščimo še malico s sirovimi gözleme in ayranom. Na pomolu smo sicer dobro vezali in zaliv je zelo varen, a tu ni mogoče zdržati hude vročine brez sapice. Zato se premaknemo v slabi 2 milji oddaljen zaliv KARGI KÖYÜ, kjer vržemo sidro pred lepo plažo, polno domačih kopalcev. Tu pihlja in lahko se po mili volji mečemo v vodo. Tako lažje preživimo popoldne. Zaliv je le dokaj odprt proti jugu in z odprtega morja prinese malo valovanja, ki nas ziblje na sidru.

Popoldne nam popestri reševalna akcija starejšega gospoda, ki je pogumno odplaval na odprto morje in nato ob obali za vogal. Tatjana je še komentirala, da je očitno zelo dober plavalec, saj je imel res dober tempo. A nazaj ni bil dovolj hitro in žena je očitno sprožila reševalno akcijo. V zaliv najprej pridrvi gliser obalne straže in spusti v morje tudi potapljača. Pripelje se policijski avto in 4 policaji po obali zbirajo informacije in opazujejo. Pripelje še rešilni avto s sireno. Vsi na plaži so pokonci, na vseh palubah guletov okoli nas se zberejo polnoštevilne posadke radovednežev. Končno obalna straža identificira plavalca, ki se že vrača v zaliv, da je to iskana oseba. Opazimo, kako jih prepričuje, da bo že sam priplaval do konca, a prepričajo ga, da mora z njimi v čoln. Tako ga zmagoslavno dostavijo na plažo. Rešeni se rokuje z vsemi reševalci, policaji in še nekaj civilisti (kot bi bil tam še župan in mestni svetniki). Reševalna akcija je uspela. Vsi se razhajajo. Možak zdaj stopi do žene in jo ošteva, kaj je dvignila tako paniko. Ja, vedno se nam kaj dogaja...

Okoli grškega otoka SIMI prijadramo dobrih 20 milj do globokega zaliva BOZUK BÜKÜ. Prečili smo namreč še dva globlja, dokaj razčlenjena zaliva HISARÖNU KÖRFEZI in YESILOVA KÖRFEZI, kamor me bo vodila pot v naslednjih etapah. Zdaj smo že obpluli jugozahodni rt polotoka BOZBURUN, na katerega korenu se nahaja MARMARIS naš jutrišnji cilj. Spet smo v zalivu, ki ga je nekoč obdajalo antično mesto LORYME, od katerega je ostala predvsem lepa trdnjava na skali ob vhodu. Zaliv je velik in globine so preko 20m. Obdajajo ga strme skalne pečine. V plitkejših delih stojijo leseni pomoli dveh restavracij, ki te vabijo na njihov vez. Vezi so brezplačni, le prijazno te vabijo » bodite naš gost«. Na vsakem pomolu je fant z rdečo zastavo in te kliče, pa še s čolnom ti gredo naproti, če hočeš pomoč. Tu v Turčiji je konkurenca in gostoljubje čisto nekaj drugega kot pri naših hrvaških sosedih. Sidramo ob guletu z dolgim vezom na skale, kajti na sredini zaliva je pregloboko, veter v zalivu pa zelo vrtinči. Tudi valovanje v zalivu je precejšnje, tako da morje ob skalah lepo buči. Profesionalno nam v bočnem vetru uspe privez: Tatjana na sidru, Marija skoči v vodo s trakom ankaroline za vez na skale in Robert podaja oz. zateguje krmne veze. Kapitan sploh nima nobenega dela, le malo komandira...

Takoj po zaključenem manevru se nam približa čoln s prijazno domačinko (priznamo, da je najbolj luštno in simpatično dekle, kar smo jih doslej v Turčiji srečali). Ponuja nam prte, ogrlice in druge spominke. Ko jo zavrnemo, se prijazno nasmehne in reče, prav. Ali nas želite obiskati v naši restavraciji? Ali želite, da vam jutri zjutraj prinesem svež kruh, ki ga peče moja mama. Seveda se naročimo na kruh, že zaradi tega, da bo lahko še enkrat prišla. Čeprav ni posla z nami, prijazno kramlja in nam pojasni, kako njena družina tu živi. Povsod srečujemo prijazne, gostoljubne domačine. Na takšnih ljudeh temelji turizem!

Po dveh urah se uresniči napoved po www.winfinder.com in po 2500 let starem koptskem koledarju (o tem vam več povem drugič, a velja 60-70% natančno po dnevih!): udari krepak meltemi. V našem zalivu se to najprej odraža o kroženju vetra za cca 180°, nato pa začne močno vleči N. Mi ga dobimo na bok in sidro z verigo se potegne, da se nam krma bližal skalam na obali. Izplujemo. V eni uri praktično vse barke z naše strani obale zapustijo sidrišče in se premestijo, ker je bočni veter premočan (20-25 vozlov v sunkih). Mi se prevežemo na bojo pred restavracijo in prijazen Mustafa nam pomaga. Za uporabo boje nas le povabi v njegovo restavracijo.

Veter nabija celo noč v sunkih in še zjutraj, ko že odrinemo dalje. Žal pa je betonski blok na globini 14 metrov očitno prešibak za našo težo. Delno nas odnese že do 23.ure, ko se konča naša partija taroka. Ob 03. uri ugotovim, da smo se pomaknili že za 30 metrov. Vrv boje privežem na svoje sidro in spustim sidro z zajetno količino verige. Tako mirno spim in zjutraj se zbudim tam, kjer smo položili sidro.

Z napovedjo »fresh breeze« odjadramo proti Marmarisu. Polkrma do bok, žal ob obali s preveč sunki, a barko lepo žene s hitrostjo 6-7 vozlov. Prijadramo v zaliv Marmarisa. Že od daleč se gosti nautični promet jadrnic in guletov. Vsi hitijo proti mediteranski nautični meki – Marmarisu. Preseneti nas z otokom in polotokom popolnoma zaprt velik zaliv, ki ga krog in krog zapirajo visoke gore. Zelo je zeleno od borovcev in polno plaž in vsak zalivček poln plovil. Tu je pet marin, tu je res center nautike. Vplujemo v Marmaris Yacht Marine, ki bo vsaj eno leto tudi matična marina Tinge Tinge. Prijazen sprejem mornarjev v gumenjaku, zelo bogato opremljena marina z bujnim rastlinjem (predvsem je ogromno bananovcev). Prva barka, ki jo opazim, stoji na coklih tik ob naših toaletah. Izolska registracija Elan-38 z imenom Severina, je last našega prijatelja iz Žirov, Roka. Moral bi prileteti prav danes, a mi je po SMS javil, da zaradi težav z letali prileti šele v pondeljek. Na dolmušu do mesta poslušam starejšo Nizozemko, ki je z možem in jahto že več let v Turčiji. Selila sta se po več marinah Hrvaške, Španije, Portugalske, Grčije in Turčije, a tu sta najbolj zadovoljna. Pričela sta v Punatu na Krku (kot tudi Tinga Tinga.... 

Sledila je čudovita večerja v Marmarisu in živahen klepet s turškim strežnikom in njegovo mlado ženo iz Londona. O tem pa lahko več pove Robert, ki nas je počastil.

Slike (za opis držite miško nad njimi):