24.8.2008 ob 19:18:

Turgutreis D-Marin -  Bodrum – Knidos - Kuruca Bükü – Bençik – Keçi Bükü – Bozburun – Kizil Adasi – Bozuk Bükü – Turnuc Bükü – Marmaris Yacht Marine

16. - 24. avgust 2008

Posadka: Mlakar Staš, Jana in Maj

160 milj

Ponavljamo ruto 11.etape (z Bratuži), le po novih zalivih. Razen zadnjega dne smo skoraj brez vetra v le rahlih sapicah, zelo vroče in pretoplo morje.

NAJPREJ ZADNJI OSTANEK PREJŠNJE ETAPE:

Kje smo že zadnjič končali ?

Aha, v bučnem nočnem življenju Bodruma, ki nas je odplaknilo do D-Marine TURGUTREIS. Tam me je že prvo noč zapusti ženka, ki jo ob 2,30 taxi odpelje na letališče. Otroci prežive prvo polovico dne v pohajanju po bazarju, ko kapitan popravlja poškodbe na barki. Popoldne preživimo na bazenu marine. Zvečer me povabijo na turški večer. Začnemo ga v nacionalni restavraciji za gözleme in mantile. Tri gospodinje okobal na tleh valjajo velike, tanke palačinke, jih polnijo z različnimi nadevi (meso, jajčevci, špinača, krompir, ali sir) in pečejo na posebnih pečicah. Ali pa v loncu vrejo mantile (turški žlikrofi ali tortelini) polnjene z mesom, povreti, preliti z jogurtom in začinjeno omako iz rdeče paprike. Nadaljujemo v slaščičarni (turški sladoled, pa sladoled z »mastiksom« (se še spomnite grškega otoka Chiosa, kjer smo obiskali pridelovalce mastiksa) ali po turško »çam sizkali«. Končamo v turški čajnici ob čaju, vodni pipi in igranju »backgammon-a« in »dame«. To je Turčija! In lepo je biti z mladimi!

Kako minuto pred 2.uro zjutraj dočakam Mlakarje, ki se pripeljejo z letališča. Vse po planu. Malo se podrenjamo za prenočitev in že je sobotno jutro. Obeta se spet vroč dan. Po zajtrku z Mlakarji v nabavo hrane in pijače za naslednji teden, mladina pa pospravi barko in napolni tanke z vodo. Naša mladina gre z dolmušem v Bodrum, kjer bodo preživeli še en dan in v nedeljo odleteli domov, mi pa odvežemo in ob 12h izplujemo iz marine proti Bodrumu. Zadnjo polovico poti uspemo prejadrati z vetrovi 18-20 vozlov v krmo, da ob 15,30 vržemo sidro pod križarsko trdnjavo BODRUMa. Mlakarji gredo na ogled arheološkega pomorskega muzeja v trdnjavi, sam pa najdem mlade v kafiču za bazarjem in skupaj si po TV ogledamo današnje olimpijske nastope atletov. Predvsem finale 100m moški.

Predno se vrnemo na barko pade še en dober dönner kebap z ayranom. Naš »Crazy shop« s prijaznim Melihom je bil z morske strani tako zaprt, da sem mislil, da je zaprt. Pa so le čuvali notranjo klimatizacijo. Zato smo pristali dve hiši vzhodneje. Danes je bil res zelo vroč dan, kot da bi hotel že prvi dan dotolči novo posadko. A se hrabro držijo in pogosto skačejo v vodo. Zaradi naših bučnih nočnih izkušenj v Bodrumu se odpeljemo dobri 2 milji jugozahodno in vržemo sidro v zalivu DIKLITAŞ, kjer prespimo noč mirno, brez vetra.

Posadka je slabo spala, ker je zelo vroče. S sidrišča kakih 5 guletov prvi odplujemo na jug. Najprej še poje motor, a po dobri uri že dobimo v orco lep jugozahodnik 15 do 17 vozlov. Jadramo z nekaj križanji v veter kar 4 ure proti KNIDOSu. Staš uživa v krmarjenju in trimanju jader, Jana ureja misli v podpalubju. Na rtu KRIO veter ugasne in primotoriramo v zaliv antičnega mesta KNIDOS. Na sidrišču ni gneče in spet sidramo na mojem starem mestu (glej 11. in 14.etapo). Zvečer jugozahodnik ugasne in imamo vročo, mirno noč brez vetra. Posadka si ogleda kopenske zanimivosti, ko kapitan uživa v hladnem pivu. Noč nam začini večja grupa Italijanov, ki ima v restavraciji svojo fešto dolgo v noč. Pojejo, kričijo, vrtijo glasbo s precejšnjimi decibeli in se pijani vračajo na svoje barke. Kaže, da se nam rahlo maščujejo za naš včerajšnji izogib Bodrumskemu nočnemu življenju.

Že z diretissimo do KNIDOSa smo se odrekli 40 milj globokemu zalivu GÖKOVA KÖRFEZI (glej 11.etapo) in se usmerili na južno obalo polotoka DATÇA YARIMADASI.

Danes plujemo naprej proti vzhodu mimo DATÇE vse do nam že znanega zaliva KURUCA BÜKÜ (14.etapa). Tam nas čaka »Severina«, slovenska jadrnica z Rokom, Lidijo in Žanom Kavčič iz Žirov. Pripluli so z grškega otoka SIMI. Tu skupaj sidramo in vse do konca tedna plujemo skupaj. Na vsaki barki imamo po enega brhkega mladeniča, ki imata vsaj družbo, »ta stari« pa radi skupaj malo popijemo in poklepetamo. Sidrišče v tem zalivu je pred dolgo peščeno plažo turškega kampa in lepo urejenega naselja vrstnih hišic. Pravzaprav sta to dva, dolga polmesečna zaliva, ločena z goratim rtom. Veliko prostora za sidranje na globini 5 metrov, dobro zavetje pred običajnim vetrom in ni rolanja, kljub odprtosti na jug. S posadko si privoščimo dolg sprehod do konca drugega zaliva CIFTLUK LIMANI in predvsem obiskujemo »Severino«, kjer Rok toči grško pivo »Mythos«. Na Simiju je dobro oskrbel ladijske zaloge z vini in pivom.

V torek zjutraj ob pol šestih zbudim Maja, Staša in Žana, da gremo lovit ribe s sončnim vzhodom. Z gumenjakom križarimo po zalivu in vlečemo za seboj male panule. Nismo sami, kar 4 čolni ribarimo. A ni niti prijema. Zapeljemo se do lokalnega ribiča na lesenjači, ki tudi ni nič ujel. Podari nam pol velike sipe za vabo. Brez uspeha. Polna luna je ravno za nami in ribe ne prijemajo. Ali pa je 30°C pretopla morska voda pregnala ribe globlje. Ribiško smolo ribiči poplaknemo pri Roku z jutranjim šilcem ouza. Odplujemo naprej na vzhod v zaliv HISARÖNÜ KÖRFEZI. Mimo rdečih skalnih pečin otočka DISLIÇE ADASI zavijemo v fjord BENÇIK, kjer se polotok DATÇA YARIMADASI zoži na komaj 800 metrov širine. Že vhod v fjord je zelo markanten, saj obalne pečine rdečih skal spominjajo na pomanjšani koloradski Grand Canyon. V ozkem zalivu je vse zeleno. Borovci rastejo vse do morja in pomakajo svoje vejevje v vodo. Na koncu zaliva je iztek manjše rečice. Vržemo sidro in se s krmno vrvjo vežemo na kopno. Seveda je precejšnja gostota plovil. Tu ostanemo na kopanju do popoldneva, ko ujamemo popoldanski veter in orcamo po čudovitem akvatoriju vse do zaliva KECI BÜKÜ.

Še eno lepo odkritje. Globoka zajeda v kopno v smeri od SV do JZ je dobro zaščitena od tipičnih vetrov s severozahoda, dno je skoraj ravno in enako globoko (10-12 m) cca 1,5 km. Na vzhodni strani zaliva je MARTI MARINA, ki oglaša, da ima najbolj čisto vodo v okolici Marmarisa, sredi zaliva je otoček z bizantinsko trdnjavo in na dnu zaliva je dolga peščena plitvina pol metra, po kateri se sprehajajo kopalci. Baje jo je pred 3000 leti nasula princesa takratnega mesteca BYBASSUS, ko je zbežala piratom.

Sidramo skupaj s Severino. Po kopanju, ko mladi s Stašem skačejo s pečine bližnjega otočka, sledi še ogled plaže KIZ KUMU, sprehod po že omenjeni plitvini in večerne gözleme s pivom in backgammonom v lokalčku ob plaži. Žal ne uspemo do vasice ORHANIYE. Kavčiči zmorejo 2 kilometra do te majhne, a pristne turške vasice. Domačini jih sprejmejo za svoje, dobijo grozdje in fige, odprejo jim džamijo, da lahko prisostvujejo večerni molitvi in na barko se vrnejo polni vtisov o pristnem turške utripu na vasi. Z grškim vinom na Severini še pozno v noč dobro poplaknemo zadnjo slovensko olimpijsko kolajno jadralca Žbogarja (srebrn na laserju).     

Sidrišče je polno. Tu nas je prespalo preko 30 plovil, a je dovolj prostora. Mirna noč in jutro brez vetra. Staš razišče otoček s trdnjavo in zajci.

Plovbo v sredo nadaljujemo proti zahodu in pol poti uspemo jadrati v zmernih vetrovih 10-12 vozlov. Sidro vržemo tik pred mandračem mesteca BOZBURUN (čeprav bi lahko šel vezat na bok v mandrač, ker je na pol prazen) ravno v najbolj vročem delu dneva, to je ob 14.00. V mestecu s komaj eno leto staro džamijjo kar žari – 48°C v senci (morje ima 31°C). Na srečo je vse pri roki. Na 100 metrih so gostilnice, slaščičarne, trgovine, banke. Domačini se skrivajo na mestnem trgu v senci. Tu se spet dodobra najemo hladnih »mez«, obiščemo dönner kebap in slaščičarno. Nakupimo še sveže sadje, vaški kruh in zelenjavo. Nato se presidramo na plitvine med čermi otoka KIZIL ADAŞI in otočka KISELI ADAŞI. Kristalno čista, smaragdno zelena voda, pplitvine, čeri in ruševine starega naselja nas obdajajo s treh strani. Imamo le 4-5 vozlov zahodnika, a meltemi bi tu verjetno precej močno pritiskal z zahoda. Za nami sidra tudi Severina in Rok mi pripelje pol žaklja pomaranč. Šel je na grosistični ugoden nakup pomaranč za juice, tako da v naslednjih dneh vsako jutro stiskamo svež sok pomaranč. Iz kakih 60 pomaranč stisnemo skoraj 9 litrov juicea.

Plovbo nadaljujemo po zalivu YEŞILOVA KÖRFEZI do SÖGÜT LIMANI z malo marino na Sunsail pomolu in nato proti zahodu okoli rta KIZIL Burnu do zaliva BOZÜK BÜKÜ (glej 11.etapo), kjer me je pred tedni ponoči odneslo z bojo vred. Tokrat sidramo na globini 9 metrov na skrajnem severozahodnem delu. Imamo precej miren dan, le malo po polnoči udari nekaj sunkov zelo močnega severozahodnika z goratih vrhov. Problem je rolanje rahlih valov z odprtega morja. Obiščeta nas tudi dve prijazni prodajalki kruha in cunjic, ki sta se od mojega zadnjega obiska opremili s pravimi teksaškimi belimi klobuki. Žal imamo spet preveliko zalogo starega kruha. Tega sem se letošnje poletje že dodobra nasitil. Zdaj mi pomaga huda vročina, da kruh po treh dneh že plesni in ga precej namenimo ribam.

Po zajtrku v petek že v vetru 15 vozlov izplujemo na odprto morje. Tam je že lepo nakravžljano in vleče 20-30 vozlov. Tako v tej etapi še nismo jadrali. S Stašem uspeva krajšati le genovo, ko se znajdeva v ožini med kopnim in otočkom Kizil Ada, kjer je ples močnih sunkov vetra z goratega kopnega. Pred nama večjo chartersko jadrnico s polnimi jadri popolno zasuče v veter in naslednji hip že plujejo 180° v drugo smer. Tudi meni za krmilom malo nagaja polno glavno jadro, a s Staševo pomočjo na uzdah zdrživa in barka drsi najprej 7,3 nato pa celo 8,2 vozla absolutne hitrosti (SOG – speed over ground). To je seveda nad teoretično maksimalno hitrostjo (7,5 vozla), a očitno nam pomaga tudi morski tok na valovih, saj plujemo z vetrom v bok in polkrmo. Tudi Severina uživa v jadranju s krepkim vetrom po dolgem času. Naredimo še postanek s sidranjem v zalivu pod Marmarisem in malo po 18.uri vplujemo v našo YACHT MARINE MARMARIS. Kljub polni zasedenosti najdejo dva veza za nas. Kavčičevi takoj pričnejo s pranjem Severinine snasti, saj gredo jutri že iz vode in v nedeljo domov.

Mi samo malo razsolimo palubo, napolnimo tanke in že hitimo na bazen na osvežitev. Pri pranju krova smo površni in odprto okno nad desno klopjo ima za posledico pošteno namočene blazine v salonu. Tako imam večerno frizersko sušenje blazine s fenom. Jana ima smolo, da jo v dlan piči čebela, zato ji večer zaznamujejo vroči in ledeni obkladki, da bi omilila zatekajočo roko. Na srečo naslednje jutro potelefonira svoji zdravnici in po njenih napotkih v ladijski prvi pomoči najdeva prave tablete. Pozno zvečer vseeno z dolmušem še skočimo v mesto – seveda na dönner kebap, turški sladoled in baklave.Koliko se ti lahko zgodi v enem popoldnevu in večeru, če pristaneš v velikem mestu...

Ker je marina polno zasedena in imajo pred marino že več čakajočih plovil, mi na recepciji ne morejo zagotoviti, da bi me zvečer še čakal prosti vez. Zato v soboto ne izplujemo. Ponoči je tiho prišel moj brat Aleš. Namesto, da bi me zbudil, se je zleknil na premcu palube in prespal na sidrniku do jutranjega svita, ko sem ga preselil v salon. Danes skupaj uživamo v kopanju na res lepem bazenu v marini in se skrivamo v senci pred hudo vročinsko pripeko. Prvo, kar je naredil Aleš, je v Marketu kupil en karton piva in zapolnil hladilnik. Mogoče bova le preživela.

Popoldne obe naši posadki in še Severinina posadka osvojijo MArmaris – eni z gamblarjem backgammona ob pivu in čaju, drugi z intenzivnim nakupovanjem po velikem bazarju v starem delu mesta. Utrujeni skupaj povečerjamo in se vrnemo v marino.

Mlakarji so danes, v nedeljo, ob 7.uri zjutraj s taksijem odšli na letališče Dalaman in od tam preko Istanbula v Ljubljano,  Kavčičevi imajo popoldne trajekt na Rodos, od koder ponoči s charterjem poletijo domov, midva z Alešem pa izplujeva na dnevno kopanje po zapivih okoli Marmarisa.

Čaka naju še tri dni počitnikovanja, nato sledita dva dni dela na barki: pospravila jader in opreme, priprava na zimovanje, dvig iz vode, prekritje in naslednjo nedeljo poletiva domov tudi midva. Po 120 dneh letošnjega potepanje po morju, se mi bo kar prileglo spet malo gorenjske svežine, kak vzpon na naše gore ali malo ježe na kolesu.

Turčija je zakon!

(podrobneje vam razložim naslednji teden po povratku z zadnjim poročilom na teh straneh, ali pa osebno, ko se spet srečamo!)

Slike (za opis držite miško nad njimi):