|
24.4.2008 ob 16:18:
Kerkira – Levkada –
Navpaktos – Korint – Egina - Atene
19. – 26. april 2008
Posadka: Branko
Bratkovič, Valentin in Darja Odar
287 milj
Jonsko morje prečili na
motor, v Korintskem zalivu in dalje ves čas jadrali z zelo močnimi
vetrovi
Posadka je priletela iz Aten z zamudo in šele malo po polnoči jih
pripeljem v marino na barko.
Noč
je kratka, saj v nedeljo zjutraj ob 5.uri še v trdi temi odvežemo in
odmotoriramo iz marine. Nočni čuvaji so budni in v hipu se mi
približa njihov gliser, da preveri, če sem plačal marino. Potem nam
zaželi srečno pot. Danes ni vetra in morje je sorazmerno mirno.
Motor mirno prede svojo pesem, ko nas avtopilot vodi mimo Paxosa,
Antipaxosa vse do vhoda v kanal na severu Levkade. Prispemo točno ob
17.uri, tako da nam v 5 minutah že odprejo pomični most, obplujemo
mesto Levkado z marino in skozi kanal zaplujemo v notranje Jonsko
morje. Čudovit dan se nagiba v večer, pred nami leži Onasisov otoček
Scorpio, mi pa zavijemo v globok zaliv Nidry in vržemo sidro pred
vasico Vlikho na 4 m globine.
Za
nami je 14 ur neprestane vožnje, a smo daleč prišli. Okoli nas je
pokrajina kot v Bohinjskem jezeru: visoka strma pobočja Levkade z
vrhovi precej čez 1000m, mirna površina morja, ptiči, pa kokodakanje
in kikirikanje z obale. Še voda ima bohinjsko temperaturo, le 18°C
namerimo, a naš bohinjski sopotnik ni zadovoljen in se ne gre
skopat. Nismo sami. Na sidru nas je kakih 20 jadrnic, a huje me
presenetijo novi pontonski pomoli, na katerih sem naštel preko 400
charterskih jadrnic. To je precejšen napredek od leta 2004, ko sem
bil zadnjič tu.
Naslednje jutro dvignemo sidro ob 6.30 s prvim jutranjim svitom in
prav tako v mirnem morju le s 5-7 vozli juga hitimo na motor proti
severnemu robu Peloponeza.
Šele ob vhodu v zaliv Patrasa dobimo nekaj zahodnika (8-11 vozlov),
a ga je premalo, da bi nas gnal v krmo. Po VHF se javimo prometni
kontroli mostu RION, ki nam dodeli severni kanal za prehod pod
mostom. Ta most so odprli v času olimpijskih iger 2004 in je s
svojimi 2300 m med najdaljšimi evropskimi mostovi visečimi na
jeklenih vrveh. Povezuje Peloponez s kopnim. Vendar kaže, da je
mostnina draga, saj pod mostom še vedno vozita stalno dva trajekta.
Za
mostom zavijemo na sever in po 4 miljah dosežemo eno najlepših
mediteranskih srednjeveških pristanišč Navpaktos, kjer smo v malem
mandraču edini gosti. Vržemo sidro in se vežemo na kljun. Vleče vse
močnejši severovzhodnik (čez 20 vozlov), ki se ne poleže vse do
jutra. Potiska nas ravno na bok, a smo na srečo dobro položili
krmno sidro, ki lepo drži. Navpaktos je bil v srednjem veku znan kot
Lepanto. Tu je bila 7.oktobra 1571 velika pomorska bitka, kjer so
združene ladje Špancev, Vatikana in Benečanov premagale turško floto
300 ladij. Mestece je prav prisrčno, obdano z močnim obzidjem,
hiškami vseh stilov od dorskega, rimskega, beneškega do turškega.
Predvsem pa ne moremo verjeti svojim očem, ko doživimo žur do
jutranjih ur. Ob obali in po vzporednih uličicah so sami prijetni
lokalčki, kafiči, pivnice in krčme. In vse je nabito polno mladih,
ki se pripeljejo od ne-vemo-kod. To je izven sezone, v ponedeljek
zvečer in vse so sami domačini, sami mladi. Ko proti 3.uri zjutraj
omagamo na svoji barki, je v mestecu še vse živo. Vmes najdem tudi
cyber cafe s preko 30 desktopi, kjer med samo mularijo, ki igra
internetne igrice, uspem pregledati svojo e-pošto in »pochatati«
(e-poklepetati) s sinom. Obisk tega mesteca priporočam vsem, ki
boste pluli mimo, enako kot odsvetujem obisk Patrasa, kjer pred leti
še pekarne s kruhom nismo uspeli najti ob obali.
Veter je zjutraj obrnil v zahodnik, ki v madraču vleče le 10 vozlov,
a nam že po milji zunaj varne luke ojača na 30 vozlov in v kakšni
uri v sunkih doseže jakost 50 vozlov (90 km/h). To je že viharna moč
vetra, ki seveda dvigne tudi visoke valove (morje 4-5). Na našo
srečo piha ravno v pravi smeri (WNW), v našo polkrmo in nas na
četrtino genove žene s stalno hitrostjo preko 7 vozlov. Glede na
jačanje vetra spremenim plan. Namesto bočnega veza v luki Itea (v
bližini antičnega Delfija), kjer me pilot opozarja na rdeč boksitni
pesek, raje zavijemo v skrit in dobro zaščiten zalivček Anemokambi.
Obpljujemo veliko ribjo farmo in na globini 4m vržemo sidro s 30m
verige. Tako mirno prespimo noč v vetru, ki ne pade pod 20 vozlov.
Le ohladi nam ozračje in zvečer celo vklopim centralno ogrevanje na
barki. Zalivček je res varen in tako dobro zaščiten, da nimamo ne
GSM signala ne Navtex vremenske napovedi.
Naslednje jutro v še vedno močnem zahodniku (22-25 vozlov), a
mirnejšem morju 3, potegnemo diagonalno prečenje vse do luke Korint.
To je športno jadranje in ob 16.30 je za nami že 40 milj. V »marini«
za jahte ni gospodarjev in je vse zelo zanemarjeno. Skušamo se
vezati na bok ob pomol, v katerega nas še tišči veter, a odkrijemo
le 1,8m globine pod jadrnico. Moj vgrez pa je 1,78m, zato se splašim
in se raje prestavimo v komercialno tovorno luko, kjer se ob že eni
večji jadrnici vežemo na bok valobrana, tako da nas veter tišči
stran od betona. Zunaj se morje veseli peni in veter še jača. Po
večerji, ko mi posadke odide na sprehod v mesto, pa me obišče luški
kapitan in prosi, da se prestavim v notranji del luke, saj ponoči
pričakujejo pristanek večje ladje. Ob povratku posadke se res
prestavimo, a zdaj nas veter tišči spet v pomol, ki je na cca 8m
zaščiten z močnimi gumijastimi odbojniki. Skonstruiramo posebna 2
bokobrana: viseča deska in za njo moji bokobrani ščitijo barko, da
ne drsa ob velike gumijaste odbojnike pomola. Ponoči nas veselo
ziblje.
Zbudimo se v kristalno jasno četrtkovo jutro s severozahodnikom
15-18 vozlov. Pred vhodom v korintski prekop že veselo valovi.
Pridružimo se skupini že čakajočih 5 charterskih jadrnic. Takoj se
po VHF ch-11 javim nadzor prekopa. Moramo počakati, da z vzhodne
strani pripelje večja ladja. Čez pol ure nas pokliče in vplujemo v
prekop. To je 6km (3,3 milje) dolg in le 24m širok, 6m globok
prekop, ki nam skrajša pot v Egejsko morje za dobrih 150 milj
(namesto okoli južnega rta Peloponeza). Plujemo na čelu konvoja 7
jadrnic in si z dna ogledujemo strme stene peščenjaka, ki jih morajo
vsak torek, ko prekop zaprejo, vzdrževati pred prehitrim osipanjem
in plazenjem. Nad nami se zvrsti 7 mostov, predno izplujemo na
vzhodnem koncu do nadzornega stolpa. Že dva dni smo razočarani, kako
malo prometa je skozi ta prekop, a na koncu ugotovimo, da je razlog
verjetno majhnost (ladje so vse večje) in cena. Za našo dolžino pod
12m namreč plačamo 150 euro!
Egej nas sprejme s kristalno jasnim nebom, soncem in zahodnikom
(WNW) 15-18 vozlov. Spet jadramo.Tokrat pa Saronskem zalivu. Kljun
obrnemo proti vzhodu na otok Aegina. Moja dobro izvežbana posadka se
menja za krmilom, da dobiva občutek za jahanje valov in držanje
smeri. Do druge ure priplujemo v lepem jadranju do glavnega
pristanišča Aegine in se najprej vežemo na mooringe v marini.
Ugotovimo, da je cela marina privatna in se lastnik našega veza
lahko do večera vrne na svoj vez. Zato se raje presidramo v javni
luki: sidro in krmna veza. Vroče poletje se danes začenja! Pripeka
sonce in naraste žeja, žeja...
Na Egino prijadramo
v lepem sončnem dnevu zgodaj popoldan. Najprej vežemo v mestni
marini, a je žal vse privatno. Na luški kapetaniji mi pojasnijo,
da sem tam sicer lahko privezan, a v primeru prihoda lastnika
veza, se bom moral umakniti. Torej bi moral imeti ves čas
dežurnega na krovu. Zato se raje prestavimo v javni del luke,
kjer vržemo sidro in se s krmnim vezom vežemo na pomol. Do
večera se pritanišče napolni z jahtami, pretežno iz Aten. Egina
je namreč zelo turistično razvita in vse leto polna
obiskovalcev. Vsake pol ure pristane nova ladja, trajekt ali
gliser, ki otok povezuje s celino, Peloponezom in drugimi otoki
v Saronskem zalivu. Obala je ena sama vrsta lokalčkov in tavern,
ki ponujajo morsko hrano. Povsod je polno obešenih hobotnic, ki
jih sušijo. Tudi mi si privoščimo hobotnice in seveda lokalno
vino, večerjo pa zaključimo v bogati grški slaščičarni z
baklavami, halvo in torticami.
V petek odjadramo
mimo množice zasidranih tovornih ladij pred Salamino in Pirejem.
Otok Salamina je še vedno pretežno NATO vojaško oporošče, zato
se mu niti ne približamo, od Pireja proti jugu pa se vrstijo
številne marine. Najprej želimo pristati v najnovejši,
»olimpijski marini« Faliro, a nas že po VHF zavrnejo (smo
prekratki za njih, ki imajo pretežno plovila nad 20m dolžine).
Tako pristanemo v
največji čarterski bazi in najstarejši Alimos marini, Kalamaki.
Tu sem sam pravzaprav začel svojo jadralno kariero leta 1986, ko
smo od tu izpluli na Kiklade in za Rodos. Žal je marina zelo
zanemarjena. Recimo samo podatek, da imajo za 1000 vezov eno
samo kontejnersko vozlišče z WCji in tuši, ki imajo samo mrzlo
vodo. Tudi ni nikogar na VHF ali pomolu, ki bi te usmeril na
prosti vez. Tako pristanemo na prvem zahodnem pomolu, ker Rod
Heikell v Imrayevem Greek Waters Pilot navaja, da je to vez za
obiskovalce. Tu ni ne vode ne elektrike. Zato se s Tinetom
odpraviva po kopnem do recepcije marine. To je povsem na druge
koncu te velikanske marine. Tam najdeva številčno dežurno ekipo,
ki mirno pije kavico in meditira v pisarni. Šef izmene od mene
najprej zahteva dokumente barke in me skuša odsloviti. A se ne
dam. Zahtevam, da mi on določi vez, na katerega se bom vezal za
3 dni, kjer bom imel vse priključke in bom seveda to tudi
plačal. Iščejo po evidencah in mi določijo vez št.913 (seveda
povsem na koncu marine). V redu, torej gremo po barko.
Priplujemo na določeni nam vez - a je zaseden! Na srečo je prost
bližnji vez št.916, kamor se privežemo. Spet na recepcijo, jih
seznanit z neažurnostjo njihove evidence. Vsi so začudeni, kako
je to mogoče. Sprašujejo me, če sem si zapisal, kdo je na vezu
913, namesto da bi nekdo skočil sam preverit situacijo. Izpolnim
njihove obrazce za prijavo in prične se vrteti birokratski
mlinček. Plačal bom lahko šele jutri (cena je 20€ na dan), ker
me morajo najprej vnesti v računalnik. Takoj mi pošljejo
električarja za priklop elektrike in za njim še vodovodarja, da
mi odpre ventil za vodo. V pol ure pripelje cisterna dizel
gorivo. No, vsaj to so dobro organizirali. Poleg recepcije je
tudi urad Luške kapetanije, ki je odprt non-stop. Tam uredim
prijavo in odjavo ter sestavim novo Crew listo.
V marini čutimo
mrzlično pripravo plovil pri vseh čarteristih: jutri, v soboto
pred 1.majem se namreč odpira sezona jadranja v Grčiji. In res
je v soboto marina kot mravljišče polna turističnih jadralcev.
Hkrati je ta vikend
tudi pravoslavna Velika noč, ki jo doživimo predvsem z zelo lepo
okrašenimi cerkvami, z dolgimi mašami, z večernim pokanjem
petard in raket ter lepo oblečenimi domačimi sprehajalci.
Taverne so polne velikih grških družin, ki praznično obedujejo
celo popoldne.
Slike (za opis držite miško nad njimi):
   
   
    
    
   
|