|
19.04.2008 ob 19:45
Cap Marko se javlja po prvem tednu:
1. Etapa:
Krk – Vis – Lastovo –
Brindisi – Kerkira
13. – 16. april 2008
Posadka: Franci Bogataj,
Uroš Kajnč in Marko Vuk
430 milj v 100 urah s
postankoma v Brindisi (Italija) in Kassiopi (Kerkira)
Jadrnico sem za plovbo pripravljal zadnja 2 tedna: servis motorja,
dvig iz vode in antifouling, montaža jader, poliranje in čiščenje.
Prvič sem moral delo prekiniti za skok v Ljubljano na maturantski
ples Luke, se vrnil z Marjanom Bogovičem, da sva z delom uspela v
treh dneh in še enkrat s Tatjano za ureditev vseh zalog in
notranjosti.
V
sredo, 9.aprila zvečer povabim vse člane posadk s partnerji v našo
vinsko klet. Zbere se nas trideset. Deževno vreme z ohladitvami
poskrbi, da nas v kleti res zebe kot še nikoli. A teče dobra vinska
kapljica in med posamezniki prav vroče debate o pripravah na odhod.
Nekateri se šele tu prvič spoznajo, saj bodo pluli skupaj, drugi se
dogovarjajo o transportu na izhodišče, spet tretji o tem, kaj bodo
vzeli s seboj. Vsi pa obujajo vroče jadralske prigode. Visoka
pričakovanja so že v zraku, saj konec tedna s Tingo Tingo že
izplujem.
V
soboto zvečer nas Uroševa in moja ženka pripeljejo z vso opremo in
hrano v marino Punat. Nebo je črno in komaj utovorimo našo robo, že
se ponovno ulije dež. Še ribja večerja v že domači gostilni Sidro v
Punatu, pa se punci odpeljeta z avtoma v Kajnčev vikend v Škrbčiče,
fantje pa se odpravimo spat na barko.
V
prvi posadki imam 3 mornarje:
Franci Bogataj se je zadnja leta zelo vnel za jadranje in si skuša
nabrati več pravih jadralnih izkušenj. Pridružil se mi bo še enkrat
na prečenju Egeja.
Uroš Kajnč je bil že v mladosti jadralec (celo v paru z Juretom
Šterkom), a zadnja leta uživa na svojem motornem gliserju.
Marko Vuk ima jadrnico, a zdaj pričakuje dobavo nove lepotice, s
katero bi želel čez kako leto kot upokojenec po mojjih lanskih
poteh, pa si želi z menoj pridobiti prve off-shore izkušnje.
Vsi
gredo prvič malo dlje, čez Jadran.
V
nedeljo ob 5.uri še v trdi temi odvežemo in izplujemo iz matične
marine Punat na Krku. Vreme nam ni naklonjeno. Že ves teden se nad
Mediteranom pasejo ciklonske fronte, ki mešajo vetrove in prinašajo
dež. Danes je jugo malo upadel, a prave burje še ni. Upamo, da ne bo
preveč valovito morje. Zato po tradiciji z obredom privoščim
kapljico travarice Pozejdonu in Eolu, da nam bosta med plovbo
naklonjena. Tudi posadka si nazdravi.
Plujemo non-stop do Visa, kjer tankamo gorivo in se planiramo
odjaviti iz Hrvaške. V luko vplujemo naslednji dan ob pol sedmi uri
zjutraj. Za nami je prvih 152 milj in 25 ur vožnje v celoti na
motor. S črpalke se prestavimo pred policijo. Na mednarodnem prehodu
visi zastava, le stavba je v remontu. Grem peš na luško kapetanijo:
na vratih je listek kapetana: »Od 14. do 28.4.2008 sem na dopustu,
obrnite se na mojega kolega v Komiži na telefonu:...« Spet nas je
potegnil, pa Vuk mu je še v sredo telefoniral, da ga povpraša, kdaj
dela. Lani mi je enako zagodel. Njegov kolega v Komiži se nam na
telefonu ne javi, zato odrinemo proti Lastovu. Luški kapetan v
Ubliju se javi na telefon in nas naroči po 15.uri. Od Silbe dalje
imamo pretežno vedro vreme in danes celo toplejše sonce ter veter.
Jadramo do Lastova. Tam v dobrih dveh urah opravimo prehod hrvaške
meje, saj se morajo zbrati vsi uniformirani uradniki: luški kapetan,
carinik in policaj.
Ob
16.30 odrinemo na odprto morje v smeri proti Otrantu (direktno
diagonalno prečenje Jadrana), ki je oddaljen 170 milj. Doslej smo
dežurali posamično po 2 uri, nocoj bomo v parih po 3 ure, saj se
dvigujejo valovi in je jadranje zahtevnejše.
Uroš je dobil herpes, pa stalno naroča whisky za čiščenje ustnic.
Vuk cel dan dela, se trudi v kuhinji pa vmes še dežura, le Franciju
ne zadosti s skromnimi količinami obrokov. Tako si Franci mora kar z
vrvico rešiti problem hlač v pasu. Na srečo je za nas poskrbela
Janja s sladkimi dobrotami, ki jih pohvalimo vsak dan posebej.
V
drugi polovici noči potegne 16 vozlov jugozahodnika. Z Urošem
zajadrava najprej s polnimi jadri, a morava kmalu krajšati, saj
imava v uri že 25 vozlov zahodnika. Morje hitro naraste s 3 na 4. Ob
sončnem vzhodu spustim prvič panulo in glej zlomka, predno preteče
urica že zapoje! Uf, kako močno vleče. To bo huda mrha. Zavora na
špuli mi sploh ne uspe ustaviti ribe, ki vleče. Po 200m se vrvica
umiri. Franci mora popustiti jadra, da zmanjšamo brzino in boj z
ribo se začne. Na srečo po 15 minutah popusti. Zdaj sem v dilemi, če
morda nisem le zapel kakega hloda, saj se moram hudo truditi, da pri
hitrosti 3 vozlov navijam vrvico. A se izplača: ujeli smo lepo 10
kilogramsko tuno. S kavljem jo uspemo izvleči iz vode. Sledi krvavo
klavniško delo, ko polnimo posode s kotleti in zrezki sveže tune.
Morala je poskočila, čeprav sta bila dva člana posadke že na meji
morske bolezni. Kljub temu, da skoraj pol lepe ribe obrežem in
zmečem v morje, nam je ostalo vsaj za 4 do 5 obrokov! Juhe ne bomo
kuhali, zato se odpovemo tudi glavi in plavutim.
Veter je že čisti jugojugozahodnik in orcanje v 25 vozlih vetra in
morju 4-5 postaja naporno. Odločimo se za motor, saj nas začno
obletavati številne nevihte, ki nas spremljajo vse do Italijanske
obale. Vremenska napoved grozi z nočnimi viharji, zato zbežimo v
Brindisi, v marino. Se bomo vsaj odpočili in naspali. Ko privežemo
se spet usuje dež. Za marino plačamo 22€, a razen toalet ne nudijo
ničesar, saj je še vse zaprto.
Zbudimo se v mirnem in sončnem jutru. Ob 9.uri odjadramo z
maestralom 10-15 vozlov v smeri proti Otrantu (še 40 milj pred
prečenjem Otrantskih vrat). Z genakerjem jadramo vse do popoldanksih
ur. Veter obrača iz NW v N in nato NE 10-14 vozlov, nato ob 17h v
hipu obrne v jugo 8-11-18 vozlov. Usmerimo se direktno na Krf in
moramo vžgati motor. Morje spet narašča na 3-4. Fantje se pričkajo
ali so valovi res 2 metra, a do noči narastejo preko 3 metrov, le da
so dokaj zaobljeni. Barka jih lepo reže in šotor nad kokpitom nas
celo pot ščiti pred mokroto in mrazom. Nič nam ni hudega, le
vremenske napovedi spet grozijo z viharji 7. in 8. stopnje na južnem
Jadranu in severnem Joncu. Uspemo jim ubežati in četrti dan plovbe
ob sončnem svitu 5.30 z Urošem spustiva sidro v zalivu Ormos
Imerolia na severu otoka Krfa pri vasici Kassiopi. Vleče močan
veter, pada dež, mi pa utrujeni popadamo v zaslužen spanec.
Ob
11.uri še 2,5 ure motorja in obplujemo albansko obalo do marine
Gouvia pri Krfu. Tankamo gorivo, se privežemo v marini in gremo na
pivo! Danes že tretjič pečem tuno: prvič sem jo popekel le na maslu,
drugič je bila začinjena in popečena »na hitro«, v tretje jo
pripravim »po mediteransko z vinsko omako«. Nekaj smo je pojedli
tudi surove kot sašimi.
Sledil je še petek, dan za čiščenje barke. Najamemo rent a car in se
odpravimo v mesto Krf (Kerkira). Na luško kapetanijo za ureditev
plovbe po Grčiji moram kar dvakrat. Prvič pridem le 15 minut pred
12.uro, ko imajo odmor, pa me mlad oficir naroči po 15.uri. Takrat
me skuša prepričati, naj to uredim v Korintu, a ker se ne dam, me
prepusti dvem mladim kadetinjam. No, vsaj to: punci se trudita z
mano, med seboj ropotata po grško, se smejita in me sprašujeta za
podatke. Prav lepo se zabavamo, da uredimo zadevo. Ko ju poprosim,
če bi ju lahko fotografiral (bili sta namreč res simpatični, tipični
Grkinji, z nakodranimi dolgimi lasmi), se zresnita: »Oprostite, me
smo v službeni uniformi in to ni dovoljeno!«, »Ju pa slecita!«,
predlagam. Spet smeh.. Ja, tokrat mi je prvič na luški kapetaniji
birokratski postopek tako hitro minil.
Kot
EU zastava in EU posadka ne potrebujemo Transit Loga, ne mejnih
procedur carine in policije, a zaradi dolžine nad 10m, dobim grško
plovno dovoljenje DEKPA, s katerim se mora plovilo prijavljati in
odjavljati v vseh lukah pristankov. DEKPA ni časovno omejena, lahko
greš z njo iz Grčije in se spet vrneš, prostora pa ima za 50
pristankov. In stane me 45 €. Poleg DEKPA dokumenta moraš imeti še
izpolnjeno Crew listo. Tako vsaj zadevo tolmačita mladi oficirki v
Krfu (v knjigah piše, da je dovolj le DEKPA)
Potem smo se potepali po mestu in zaključili večer v tipični grški
taverni Pithagohes.
Sobota je dan za menjavo posadke. Zgodaj zjutraj (5,30!!) fante
odpeljem na letališče, sam pa še malo poležat. Nato iščem
električarja, saj so mi crknili akumulatorji (5 let se je izteklo).
Nabavim nove in ob 12h so priključeni. Pa sem ob 630 €. Potem popis
zalog, pa pospravilo barke, pa nakupovanje hrane in pijače za
naslednja 2 tedna, pa tankanje vode, pa pisanje za web in večer je
tu. Skočim še na internet poslat tole poročilo s fotkami, da bo Luka
poživil Lokatimingove strani in ob 23h spet na letališče po novo
posadko...
...
na kosilo sem pa čisto pozabil ! Lep pozdrav vsem, ki me
spremljate. Naslednje javljanje bo iz Aten, ko prevozimo Korint. Čez
kak treden.
Slike (za opis držite miško nad njimi):
    
     
    
 
|