02.5.2008 ob 17:17:

Atene-rt Sounion-Kea-Kithnos-Siros-Evbeja (Evia)-Halkida(Khalkis)

26. april – 3.maj 2008

Posadka: Tatjana, Valentin in Darja Odar

230 milj

Razen dveh dni, ves čas ugodni vetrovi in hitro jadranje.

Končno otoplitve, le morje je še hladno (16-17°C)

Tatjana prileti že v petek popoldan. Na letališču si uspe zakleniti svoj gsm telefon, tako jo na slepo pričakamo na ulici pred marino Kalamaki. Zagledam jo, ko stopi z avtobusa in jo na njeno nepričakovano presenečenje pričakam na prehodu za pešce.

Po vkrcanju si privoščimo grško večerjo v dobri (a dragi) restavraciji marine. To je poslovilni večer prekmurskega mornarja Branka, ki se v soboto zjutraj odpelje na letališče. Prleka - Darja in Tine ostaneta z nama še teden dni.

Sobota je dan za nakupovanje novih zalog in obisk starega dela Pireja. V času olimpijskih iger 2004 so ob zahodni atiški obali zgradili številne stadione in dvorane, odprli novo atensko letališče Spata in ga z modernimi vlaki in avtobusi povezali z Atenami in Pirejem. Odpeljemo se s takšnim vlakcem v Pirej in se sprehajamo v starem »malem mandraču«. Doživimo pravo grško Veliko noč. Posedamo v tavernah skupaj z domačini. Dan je oblačen, grozijo deževni oblaki in piha hladen veter. Brrr, prav nič prijetno ni zunaj.

V nedeljo zjutraj izplujemo s polnimi tanki vode, goriva, akumulatorji in zalogami hrane in pijače. Dan je oblačen in kaj hitro se dvigne severozahodnik. Ob skrajnem južnem rtu Atike, Sounionu že pripravimo krajšave in prečimo proti Kikladom. Naš današnji cilj je otok Kea. Pri 20 vozlih vetra je morje tu valovito in krmar Tine ima kar nekaj težav, da drži barko v smeri. Vendar zelo hitro jadramo. Nekako sredi poti ocenim, da bi nas orcanje v smeri glavnega mesta otoka Kea stalo preveč časa in boja z valovi, pa še vodič mi predstavi slabo sidrišče. Zato naš premec spustimo rahlo z vetrom v bok na jugozahodno obalo otoka, kjer se zgodaj popoldne zatečemo v varen zaliv Ormos Kavia. Tu vržemo sidro in mirno prenočimo kljub močnemu vetru, ki ne pojenja vse do jutra. V drugi polovici noči nas celo opere nekaj dežnih ploh, ki nam pravzaprav samo lepo operejo palubo in razsolijo barko.

Po bogatem, velikonočnem zajtrku odplujemo dalje na jug. Nebo se vedri, posije sonce, veter je upadel, predvsem pa se je umirilo morje. Danes zapoje spet motor, ki nas pripelje do čudovite vasice Loutrou na otoku Kithnosu. Ob 13h se že vežemo na bok pomola madrača, ki se do večera napolni z jadrnicami. Ugotavljam, da je maj res najlepši čas za obisk Kikladov: ni še gužve s turističnimi jahtami, na ulici srečuješ predvsem prijazne in gostoljubne domačine, čez dan se lahko že martinčkaš na toplem soncu, v hladnejših večerih se zelo dobro spi, le kopanje v morju je samo za drzne. Preživimo čudovit dan s pohajanjem po obali, gričkih in posedanjem v lokalčkih na plaži.

Privoščimo si dobro kosilo. Nasitijo nas že predjedi tsatsiki (jogurt s kumarami, prleki pravijo temu »smetanovi murki«), začinjen smrdeči sir kopanisti (Bohinjec Tine v njem prepozna bohinjski »mohant«), pa taramisalata (jogurtov namaz z dimljenimi mletimi ikrami). Sledi kremna kisla ribja juha psarosoupa. K njej priložijo velik krožnik vsega, kar se je v juhi kuhalo: precej krompirja v kosih, cela riba, čebula, korenje, peteršilj. Vse zalijemo z domačim vinom (poudarek na »domači«, ne na »dobri«). Hiša nas na koncu počasti še z domačimi slaščicami: jogurtna krema, halva, pečeno jabolko.

V vasici je tudi vroč zdravilni vrelec. Kakih 100 metrov je kadeča se, železno-rjavkasto obarvana voda speljana kot studenček v morje. Tatjana in Tine izkoristita priložnost za svoje prvo letošnje kopanje v morju, ogretem z vročim potočkom. Vrelec ima 38°C, morje pa le 16°C! Čez dva dni – na praznik 1.maja, ko Darja ob vkrcavanju v gumenjak na Evbeji pade v morje in se oblečena okopa, jo Tatjana in Tine hrabrita, da sta se onadva kopala v Egeju že aprila meseca. Za vsak slučaj ji le privoščita dolg požirek ouza, ko zleze na krov Tinge Tinge. Sami junaki, tako da kapitanu sploh ni treba v vodo.

S Kithnosa nas vodi pot na Siros, v glavno mesto Kikladov Ermoupolis. Zadnji del poti je pravo počitniško uživanje na jadrih pri hitrosti 3 vozlov in brez valov. V veliki luki so skrajno na jugu sicer zgradili novo marino, a mi se odločimo za vez na bok ob mandraču ribičev, takoj za ladjedelnico. Priporočam. Spimo zastonj, lahko bi si vzeli tudi priključek za vodo in elektriko, predvsem pa smo umaknjeni pred stalnim potniškim prometom ladij, ki pristajajo in odhajajo ter s svojim valom zelo zibljejo jahte privezane na mestni korzo na severni strani luke. Res pa je, da nas sprehajalci ne vidjio. Sprehod do 500 metrov oddaljenega mestnega jedra je prijeten, le vzpon po strmih stopniščih na 180 metrov visok vrh mesta s cerkvijo sv.Anastasija nas malo zadiha. Siros je skozi zgodovino zadržal nevtralnost, niso ga plenili Turki, zato se je ves čas razvijal kot najpomembnejše grško pristanišče, ki mu je šele pred dobrimi 100 leti prevzel primat Pirej. Mesto z 20.000 prebivalci je zelo bogato z veličastnimi neoklasicističnimi stavbami ladjarjev, velikim mestnim trgom admirala Miaoulisa in mestno hišo zgrajeno po vzoru milanske Scale. Tu je tudi najmočnejša rimokatoliška verska skupnost v Grčiji. Predvsem pa morate poskusiti njihovo znameniti slaščico loukoumia, proti kateri zbledijo klasične različice turške rahat-lokum. Na Sirosu je to želejska slaščica z okusom po pistaciji, mandeljnih ali vrtnicah. Mhhm, res dobro.

Za trgovsko usmerjene obiskovalce pa še podatek, da se trgovine tu odpirajo šele od 18h do 21h, kajti prej je zasluženi opoldanski počitek.

Žal nimamo več dosti časa za Kiklade, kjer je pretežno dober do močan veter za jadralce in predvsem sončno suho vreme. Mimo Tinosa in Androsa zaplujemo nazaj na sever do južnega rta Evbeje, drugega največjega grškega otoka (po grško Evia). Otok je dolg preko 200 km in tvori zelo ozek kanal ob obali Atike proti severu. Po tem kanalu bo tudi naša ruta plovbe. Prečenje Egeja na sever, od Sirosa do Evbeje je dobrih 50 milj, pretežno odmotoriramo, saj šele popoldne ujamemo nekaj sapic južnega vetra. Pristanemo v  kraju Karistos v južnem zalivu otoka. Spet je sidro s krmnim vezom na pomol. Če smo v Saronskem zalivu in na Kikladih že doživeli turistični utrip in ravno pravšnjo gostoto navtičnih obiskovalcev, smo pri Evbeji spet v neobljudenem domačinskem okolju kot eni redkih obiskovalcev. Karistos ni lepo mesto. Vse kar nudi je nekaj obale z lokali in bogato založeno slaščičarno, točno pred katero smo po naklučju zasidrali našo barko.

Zbudimo se v prazničnem vzdušju prvega maja in vsi proletarci najprej nazdravimo z ouzom. Iz zaliva odmotoriramo po gladkem morju. Sončen dan, ki nam že za rtom pri obratu v kanal na sever prinese močnejše vetrove. Morje ni valovito, zato ob 16-18 vozlih vetra v bok uspemo doseči že visoke hitrosti Tinge Tinge (preko 8,5 vozla). To so jadralni užitki! Evbeja je zelo gorat otok. Iz morja se tja do 1800m dvigajo strma pobočja, preprežena s številnimi cestami, medtem ko vse grebene krasijo vetrnice elektrarn. Teh je res ogromno. V dveh dneh smo jih videli nekaj sto!

V teh treh tednih nemirnega ozračja izmenjajočih se front in ciklonov nad Mediteranom smo mi imeli kar idealne vetrove: pri prečenju Jadrana smo ravno ušli močnemu jugu, po patraškem in korintskem zalivu nas je gnal močan zahodnik, po saronskem zalivu in na Kiklade nas je nesel severozahodnik, zdaj ko plujemo na sever, pa so nastopili južni vetrovi. Torej vse čas v smeri naše plovbe z jadranjem v krmo ali bok.

Prvega maja vržemo sidro v skritem zalivčku Voufalo na zahodni obali Evbeje. Poleg še ene italijanske jadrnice smo edini obiskovalci. Na obali najdemo eno samo taverno, ki je zelo domača. Lastnik nas najprej pelje v kuhinjo, da si kar sami izberemo ribe. Spotoma nam z rokami utrga nekaj že spečenega ribjega mesa in nam ga po domače porine v usta. Nato sedemo za mizico tik ob morju in prinesejo nam ouzo, solato, kruh, oljke, pa domače smolnato vino retsina in nato še lepo pečene orade. Darja potrdi, da tako dobro še ni jedla - in tako domače. Trdim, da jo je zlakotnilo predvsem kopanje v osvežujočem morju, saj je pred tem oblečena ob vkrcanju na gumenjaka nenačrtovano pristala v vodi. V presenečenju ni pomislila, da je bila voda ob pomolu globoka le dobre pol metra, zato je pogumno zaplavala in se seveda v celoti zmočila. Dogodek je seveda zabaval vso posadko, ki ji je v prvo pomoč najprej nalila ouzo.

Drugega maja z motorjem vplujemo v najožji del ožine med Evbejo in kopnim do mesta Halkida (ne mešajte s polotokom Halkidika pri Solunu). To je največje mesto med Solunom in Atenami, glavno prometno središče, ki z dvema mostovoma povezuje otok s kopnim. Do sem smo prepluli že 70 milj, a smo šele na sredi otoka. Tu bo tudi jutri menjava posadk. Kdaj pa nam bodo odprli pomični most sredi mesta je še vprašanje: prvi petek v mesecu mostu ne odpirajo, sicer pa se most odpre ponoči med 22. in 4. uro pod pogojem, da sta vsaj 2 plovili plačali mostnino. O tem pa naslednjič...

Pa še to: danes sonce prvič res pripeka in pri 28°C v senci se res prileže hladno pivo Mythos!

Slike (za opis držite miško nad njimi):