10.5.2008 ob 09:52:

Halkida (Evbeja) - severni Sporadi - Sani Marina (Kassandra, Halkidika)

3. – 10. maj 2008

Posadka: Stanka in Marko Šinkovc

230 milj

Tri dni slabega vremena (dež, hladno in veter v nos) - pa nič tjulnov

Sobota je v Halkidi praznik svetega Jurija (Agios Georgios) in na občinsko proslavo pride tudi vladna delegacija iz Aten. V petek smo sicer opazili v vojašnici čez cesto jahting kluba, kako so do večera pometali in urejali rožice, a danes je tu vsa vojska iz Evbeje. Vsi so v paradnih uniformah in ob 11h res pride kolona VIPov s spremstvom. Marko in Stanka zamudita fešto v vojašnici, ko se vrneta z atenskega letališča z rent-a-carom, ki ga je najela prejšnja posadka. Ob dogovorjeni uri ga vrnemo, prej pa še nakupimo nove zaloge hrane.

Halkida je največje mesto otoka z več kot 80.000 prebivalci, ki se širi na obeh straneh kanala. Kopno z otokom Evbejo povezuje moderni viseči most na robu mesta, pod katerim smo pripluli, a na najožjem delu kanala (34m) je še stari železni pomični most. Baje je bil prvi pomočni leseni most na tem mestu že 400 let p.n.š., zadnji je iz leta 1962. To je glavna prometna žila mesta, zato ta most odprejo le enkrat med 22. in 04.uro ponoči, če sta se prijavili vsaj dve plovili. Odpre ga dežurni luški kapitan glede na obrat plimovanja, ko je najmanjši tok (max morski tok pod mostom je 4,5 vozla). Zato je priporočljivo, da se najprej oglasiš na luški kapetaniji, izpolniš prijavo, plačaš mostnino (20€) in povprašaš kapitana za proceduro. Ker je bil včeraj prvi petek v mesecu, ko mostu sploh ne odprejo, nas nocoj čaka pet plovil. Kapitan mi prijazno pojasni, kje naj sidram pred mostom in od 22.ure dalje čakam na poziv po VHF. Tako se zvečer odvežemo iz našega jahting kluba, zasidramo pred mostom in čukamo do 2.ure ponoči, ko nas pokličejo po VHF in določijo vrstni red plovbe skozi kanal. Ob pol treh vržemo sidro kaki 2 Nm od mostu v dokaj odprtem zalivu in močan veter 18 vozlov nas s sunki z goratega kopnega veselo ziba do jutra.

Naslednje jutro zaradi močnih valov izplujemo že ob sedmih dalje. Plovba med Evbejo in kopnim je kot plovba na jezeru med gorami. Veter ves čas vleče po ožini od severa proti jugu (beri nam v kljun), a pri vsaki okljuki ali dolini menja smer in prav tako moč vetra zelo zavisi od reliefa obale. Imamo zelo močan veter do pravega zatišja. Večkrat pospravljamo jadra, smo pošteno nasoljeni in opljuskani od kontra valov in vetra. Sidro vržemo na pod skrajnim severozahodnim rtom Evbeje Ak Lithada, tik preden ožina zavije proti severovzhodu na odprti Egej. Na sidrišču smo sami, kakih 100m od peščene plaže. Nasploh smo v vsej ožini med Evbejo in kopnim (dobrih 120 Nm) srečali zelo malo plovil, jahte pa le štiri.

Po kanalu Orei, ki je res slikovito obdan z visokimi gozdnatimi pobočji na obeh straneh in je morje izredno temne barve, v rahlem vetrcu (jasno v naš nos) odmotoriramo na odprto Egejsko morje proti severnim Sporadom. Ti otoki so turistično razviti, a na srečo se sezona še ni pričela in s privezi še ni težav. Vsa skupina je dokaj gorata, zelena in večji del morja je tu proglašeno za morski naravni park, kjer je največja kolonija mediteranskih tjulnov. Naš prvi postanek je v mestecu Skiathos na istoimenskem otoku. Vežemo se s sidrom in krmnim vezom na pomol v luki, kamor vsako uro pripelje velika potniška ladja in veselo zavalovi vso luko. Barke skačejo tudi po meter gor in dol, zato moraš vzeti dovolj distance do obale in seveda preveriti sidro, da dobro drži.

Vasica Skiathos je zelo slikovit turističen kraj s pestro ponudbo, saj po grških informacijah tekmuje z Mikonosom glede živahnosti turističnega utripa,a pozna se še zgodnja sezona in zvečer ima vsaka taverna le po eno do dve mizi gostov. Vse otočje ima probleme s pitno vodo, ki jo dovažajo ladje, zato je voda na pomolu dobro zaklenjena. A uspemo naročiti mali tovornjak tanker za dobavo nafte, ki je v Halkidi ni bilo možno dobiti.

V torek čakamo do 11.ure, da najprej izplujejo sosedje, nemški charteristi. Včeraj zvečer so nam namreč pošteno križali sidro in ob tem skakanju naših krm ob pomolu ne tvegamo še reševanja križanih sidrnih verig. S čakanjem smo tudi pričakali močan severovzhodnik, v katerem imamo pravo moško orco proti naslednjim Sporadom. Danes obplujemo po južni strani otok Skopelos in se pred valovi, vetrom in napovedanimi nevihtami skrijemo v zalivu Rousoumi pri kraju Patitri na otoku Alonnisosu. Sidramo sami. Ponoči nas res zajame dež in nam malo razsoli slano palubo.

Naslednji dan je oblačen in deževen z srednje krepkim vetrom. Zaradi slabega vremena se odpovemo nadaljevanju poti proti vzhodu na divji otoček Kira Panaya, kjer bi morda uspeli srečati tjulnje. Vrnemo se raje na severozahodno stran otoka Skopelios, kjer pod vasico Glossa v Loutrakiju vržemo sidro pred luko. Cel dan nažiga močan veter in občasno se vrstijo deževne plohe. Ne zmoremo do vasice Glossa, kjer vodič obljublja taverno »z za umret dobro hrano«. Zadovoljimo se z obilnimi Markovimi špageti z gamberi.

Vremenska napoved za naslednje dni ni najboljša, zato v četrtek zjutraj z dnevom odmotoriramo na sever. To je prečenje Egejskega morja do Halkidike, dobrih 45 milj odprtega morja. Jutro je temačno, nebo zakrivajo težki deževni oblaki. Vetra je še vedno med 5 in 6 bofori (16 vozlov). Morje je dobro razburkano. Posadko tolažim, da bo v drugi polovici dneva obrat in padec vetra. Prvih 6 ur imamo živahen rodeo po valovih, ki nas tako ustavljajo, da dosegamo komaj 4 vozle hitrosti. Končno ob 13h veter le obrne v smer WSW in s polnimi jadri v idealnem boku zajadramo proti zahodnemu halkidiškem polotoku Kassandra. Po 10 urah dosežemo Halkidiko v mali lučici Nea Skioni. Čeprav moj pilot opozarja, da je luka polna ribičev, smo sami in se vežemo bočno na pomol. Ribiške barke pridejo šele po 21.uri in se vežejo vse okrog nas. Opozorijo nas, da smo na njihovem vezu, a nam dovolijo ostati.

Halkidika ima ene najlepših grških peščenih plaž. Tudi ob naši lučici se na obeh straneh vlečejo dolge plaže. Sama vasica Nea Skioni je pozidana v zadnjih letih. Tu je polno tujskih sob in apartmajev, pa množica restavracij, lokalov in trgovin. Obalo so pred mesecem dni pobetonirali in pretlakovali. Le gostov še ni. Poleg nas, edinih navtičnih gostov, zvečer v vseh lokalih skupaj ne naštejemo ducata turistov. Nasploh še nismo ugotovili, kako turisti najdejo pot do sem, samega južnega roba rta Kassandre, dobrih 150 km od Soluna. Marko najde bogato založeno slaščičarno in nakupi odlične sveže baklave in druge sladice, da si osladkamo večer.

Na celi zahodni obali Kassandre imamo le še en možen pristan, to je nova Sani Marina, ki je od nas dobrih 20 milj proti Solunu na zahodni obali polotoka, vendar še vedno dobrih 100km južneje od Soluna. Izplujemo v čudovitem sončnem dnevu in z ugodnim veter 4-5 Bf uživamo v jadranju v orco vse do našega cilja. Sani marina je čisto nova. Omenja jo le letošnji Imrayev pilot. Nimam je vrisane na elektronskih mapah Raymarina, ne na angleškem papirnem zemljevidu. Po poglobljenem kanalu med smaragdno zeleno vodo in čermi vplujemo v okrogel bazen marine. Doživimo profesionalni sprejem na vrhunskem nivoju. Sama marina je le del ogromnega kompleksa hotelov, apartmajev, lokalčkov, igrišč in plaž, ki so jih v zadnjih 4 letih postavili sredi ničesar (no, sredi čudovite naravno lepe in divje obale Halkidike). Tu so se izživljali arhitekti, ki so znali ubrano skomponirati naravo, zelenje, rože, vodo in stavbe, danes pa je tu cela četa vrtnarjev, ki vzdržuje to hortikulturno oazo. Kompleks ima šest zvezdic – res je na nivoju (cena pa samo 40€ na dan). Smo še v predsezoni in je zasedenost mogoče četrtinska. V glavnem slišimo govorico Rusov, Angležev, Bolgarov, Nemcev in Srbov. V marini naletimo celo na jadrnico s slovensko zastavo! Res je vse fan,fan,fantastično !  Zato uživamo !

Če povzamemo tole etapo, smo imeli smolo z vremenom. Kadar je bil močnejši veter, nam je bil v nos. Imeli smo tri deževne dni in to ravno na severnih Sporadih, kjer smo želeli uživati v divjih zalivčkih in naravi. Stanka je bila razočarana nad hladnim morjem (najvišja namerjena temperatura do 16,8°C), Marko pa nad hladnim vremenom nasploh, saj je kratke hlače lahko oblekel le dvakrat za nekaj uric.

A dobra družba je v optimističnih klepetih premostila te šibkosti in ob zavzetem kuhanju celotne družine Šinkovc preživela kljub temu, da spet nismo imeli niti enega prijema rib.

Slike (za opis držite miško nad njimi):