|
14.8.2008
ob 14:20:
Kemer – Çineviz Limani – Kekova Roads – Kaş – Kalkan – Ölü Deniz/Beştaş
Limani – Fethiye – Göçek – Boynuz Bükü – Ekinçik – Marmaris – Serçe
- Kuruca Bükü – Kalaboshi – Knidos – Bodrum – Turgutreis
1. – 15. avgust 2008
Posadka: Tatjana, Luka, Tina in Miloš
300 milj
Ponavljamo najjužnejši del turške obale Kemer-Bodrum: žal tokrat
proti vetru in valovom. Vročina in toplo morje se proti severu
ohlaja, a vetrovi vse močnejši. Kljub trem ribičem brez uspeha.
NAJPREJ ZADNJI OSTANEK PREJŠNJE ETAPE:
Z
Bobnarjema smo po FINIKAH zavili okrog rta Taşlik Burnu spet na
sever. Ta del obale do KEMERja in ANTALYE ima povsem svoje vetrove.
Zjutraj in dopoldan piha s kopnega severovzhodnik, popoldan pa
jugozahodnik. Torej si pol dneva lahko splaniraš veter v svoji
smeri. Mi imamo seveda prvi dan zjutraj okrog rta prav hude sunke
vetra v nos, a naslednji dan se že navadimo. Imamo lep večer na
sidru v zalivu TEKIROVA pri antičnem Phaselisu, medtem ko se
odrečemo antičnim razvalinam Olympusa in goreči zemlji Chimaere.
Naslednji dan že dosežemo našo najbolj jugovzhodno točko letošnjega
potepanja po Turčiji, to je KEMER. Do sem sva s Tingo Tingo naredila
že 2400 milj ali 4500 kilometrov po morju !
Obala pri Kemerju je izrazito alpska: zelo visoki, špičasti vrhovi.
Mogočen Olympus (Tahtali Dagi) s svojimi 2366 metri višine in drugo
najdaljšo gondolo na svetu izgleda prav mogočno. Kemer zaseda
ogromna flota pisanih guletov, da so jahte v marini kar v podrejenem
položaju. Kemer Turkiz Marina je lepa, a vroča. Popoldanski žar 45°C
preživimo le s pomočjo tuša, iz katerega teče osvežilno mrzla voda!
Samo 10 metrov od našega veza je NAVIGATOR, restavracija marine,
kjer uživamo dve »happy hours« s 50% popustom na pijačo in
čudovitimi pejsaži ostrih gorskih vrhov za mestom. Samo mesto Kemer
je eno samo hotelsko naselje, z apartmaji, lokali in trgovinami. Na
ulicah se tarejo množice turistov, od katerih jih 80% govori rusko.
Vse reklamne napise vidimo v turščini, ruščini in mogoče še v
angleščini. (Ja, Rusov je »kot Rusov«).
Večerjamo pri »Tomu Cruzu«, ki nas zvabi v svojo gostilno. Kar že
malo nadležno postaja, ko te vsak Turek na ulici prijazno že v
drugem stavku povpraša: »Od kod ste?«, ko pa mu odgovoriš: »Iz
Slovenije.«, te pisano pogleda in večina še ponovi, »Aja, Slovakia.«.
Res še nismo prepoznavni. Le pri starejših pomaga razlaga o »ex
Jugoslaviji«. No, naš filmski Tom Cruz se pohvali, da je imel dekle
Sabino iz Slovenije, pa mu je odšla z Italijanom iz Milana.
Ponoči se nam pridružijo Luka, Tina in Miloš, ki so zaradi zamude iz
Ljubljane in gužve na mejni kontroli v Istanbulu zamudili naslednji
let za Antalyo. Turkish Airlines se je izkazal: povabili so jih na
obilno večerjo in jih vkrcali na naslednji let čez dve uri. Zdaj je
naša družina kompletna.
DRUŽINSKA ETAPA:
Jure in Albina se takoj zjutraj odpravita preko Antalye v Pamukkale,
da pred odhodom domov užijeta še tri dni kopenske Turčije, mi pa
odrinemo nazaj na jug na dvotedensko pot do Bodruma. Ruta je enaka
zadnjima dvema tednoma, le nekaj novih zalivov si ogledamo in tam
sidramo. Tako bo ta del poti opisal bolj na kratko, saj se bom sicer
ponavljal.
Sredi mogočne flote guletov prvi dan jadramo in motoriramo do zaliva
ÇINEVIZ LIMANI, ki je eden najlepših na tej strani obale: skrit z
morja, borovci do morja, strme skale in visoki vrhovi. Zelena voda
in prodnata plaža. Morje ima 31°C. Miren večer na sidru.
Okrog rta Taşlik Burnu imamo v zgodnjem jutru že dolge valove, ki
nas veselo rolajo, ko prečimo zaliv daleč mimo FINIKE do KEKOVA
ROADS in vržemo sidro v notranjem zalivu UÇAGIZ LIMANI (tudi Ölü
Deniz ali po naše »mrtvo morje«). Ta zaliv je plitek, predvsem pa
pazite pri vhodu in izhodu, saj je polno čeri. Ob odhodu se
približam izhodu malo preveč pod kotom in pri globini 4,5 metra
kobilica udari ob skalo. Jutranji šok mi pomiri podvodni pregled
kobilice, ki je ob vrhu dobila le močnejšo prasko. Še dobro, da sva
s Tingo Tingo vozila zelo počasi.
Naslednji dan še po nakupih v res avtentičnem turškem mestecu KAŞ,
ki ga res priporočam vsakemu za obisk, in zvečer sidro v zalivu
YESILKOY LIMANI pred KALKANIjem. Sidro dobro drži, le celo noč po
nas tolčejo sunki močnega meltemija, ki popusti šele po tretji uri
zjutraj.
Današnja ruta je najdaljša na tej etapi (47 milj), hkrati pa prečimo
turški »Biskaj«: Kotu Burnu (rt devetih glav) in PATARA BEACH. Tu
zelo strm dvig morskega dna s 500 na 60 metrov dvigne visoke valove,
z dvatisočakov goratega rta pa padajo močni sunki vetra. Zato z
Lukom dvigneva sidro že ob pol štirih (zjutraj, da ne bo pomote!) in
motorirava na sever. Res imamo živahno morje, ki nas pošteno preziba.
Ob
10.uri smo že pri ÖLÜ DENIZ, kjer se za zajtrk vežemo na bok barke »Severine«
družine Kavčič iz Žirov v zalivu Beştaş Limani. Rok je po SMS
organiziral, da se v pol ure zberemo na obeh straneh njegovega boka
dve slovenski barki – pride še Ljubljančan Mišo Gorijup s svojim »Shimshan-om«.
Tako nastane tu največja gostota slovenskih plovil v turških
zalivih. Zajtrk hitro mine ob živahnih izmenjavah informacij in
modrovanjih. Obe barki sta na poti še na jug, vsaj do Kaşa ali
Kekove, mi nadaljujemo proti severu.
Popoldne vržemo sidro pred živahnim mestecem FETHIYE v velikem
zalivu Fethiye Körfezi. Voda umazana, a sidrišče zelo dobro in
veliko kar pred mestno marino. Tatjana se izkaže s povabilom na
morsko pojedino, ki jo na koncu še zalijemo s koktejli v baru
privatne marine.
Zjutraj se zasidramo v dobrih 10 milj oddaljenem GÖÇEKu. Z
gumenjakom gremo po nakupih. Gumenjak privežemo ob precej razmajan
in rjast pomol nekdanje marine SOFRA. Ko se vrnem, je veter obrnil
(tu običajno piha z juga in dvigne kar nekaj valov). Valovi so naš
gumenjak tolkli ob pomol poln žebljev, ostrih vijakov in železnih
robov in od ugledno ohranjenega Wikinga je ostal le en balon in dve
popolno naluknjani vreči. Kot bi ga nekdo prerešetal z brzostrelko.
Niti do barke ne moremo, veter in valovi pa še vedno živahni.
Grem po nakupih. Saj brez gumenjaka ne morem dalje! Še en neplaniran
izdatek. V mestnih trgovinah nimajo čolnov. Zato z Lukom vzameva
taksi in se zapeljeva v 2 km oddaljeno trgovino Blues. Tam nama
nudijo lep čoln PLASTIMO za 1700€, pa znani ZODIAK za 1350€, turški
ORCA za 850$, a na koncu vzameva rabljenega kitajčka WAVELINE za
zgolj 300€. Čez eno uro sva že nazaj in veslamo nazaj na barko.
Moj
dober občutek, da sem poceni kupil, hitro plahni. Ugotavljam več
slabosti:
- čoln nima
nosilnosti za več kot 3 osebe
- ravno dno s
podnicami pluži po vodi (prej smo imeli napihljivo dno z gredljem in
lepo rezali valove)
- manjka ena
podnica
- moja pumpa ne
ustreza kitajskim ventilom (upam, da mi ne bo spustil)
- po dveh dnevih
se odlomi vilica za veslo (plastična os!)
Že
hitimo dalje v zaliv BOYNUZ BÜKÜ, kjer nas čaka še četrta slovenska
jadrnica, »Panta rei« Samota in Vojke. Imamo živahen klepet in
predvsem me potolažita, ker sta en dan pred nami, na istem pomolu
marine Sofra v Göçeku tudi onadva načela svoj gumenjak, ki ga zdaj
Samo krpa. Prišel je pravočasno, da je rešil zadevo le s kakimi 20
cm lukenj, kjer mu zdaj pušča. Slovenski večer zaključimo z
upanjem, da se še srečamo, saj bomo vse štiri slovenske barke (Severina,
Shimshan, Panta rei in Tinga Tinga) prezimovali v isti marini v
Marmarisu.
Sledi postanek v Ekinçiku na sidru (na severu zaliva je veliko
sidrišče, le zaradi polne odprtosti na jug, nas veselo guga) in
ponoven obisk YACHT MARINE MARMARIS. Tu zdaj sklenem letno pogodbo
za privez. V ceni 1756€ je zajet mooring, vsaj 6 mesecev na suhem,
dvig in spust v vodo (v Punatu sem za isto dal lani 4800€). A tu so
do nas bolj pozorni. Najprej me uslužbenka Damla 45 minut z
električnim avtom vozi po marini, da mi razkaže vse. Marina je
ogromna (1000 bark na suhem in 650 v vodi), predvsem pa zelo
razkošna in namenjena bivanju v njej. Ima zelo visok ekološki
standard in voda med pomoli je tako čista, da vidimo dno tudi do 7
metrov. Od storitev nudijo 24 urno varnostno službo (varnostnik
obišče pomol vsake pol ure), v recepciji mi strežejo s čajem, tu je
soba z računalniki, povsod je brezžični internet, kopališče-splav v
morju, čudovit bazen z whirpoolom in sauno, fitness telovadnica,
knjižnica, biljardnica, bar, disko, dve restavraciji, bankomat,
ambulanta, brivec, pralnica, navtične trgovine in delavnice, market,
brezplačen trajekt do mesta Marmarisa (7 km vstran) ali dolmuš mini
bus vsakih 20 minut. Menim, da se bomo tu kar dobro počutili!
Razlika v ceni mi bo pokrila tudi kako letalsko vozovnico!
Napoved je vse močnejši meltemi v naslednjih dneh, zato na naši ruti
proti Bodrumu malo skrajšam naše raziskovanje zalivov. Motorirati v
krepak veter (povprečno 20 vozlov) in visoke valove res ni užitek.
Naš
naslednji postanek je zaliv SERCE. Zadnje tri ure nas morje že
pošteno zaliva in oddahnemo si, ko zavijemo v globok fjord, ki pa je
žal tudi z zelo globokim dnom. Sidral bi lahko šele na globini nad
15 metrov, zato se raje odločim za boje na severu fjorda, kjer
kraljuje mala vaška gostilna »Nemo Farm«. Lastnik nas že čaka na
čolničku in nam potegne vrv skozi mooring boje. Preverim z masko in
ugotovim, da so vrvi kar premočne in res nove. Le napeljava po dnu
je tako zmedena, da v tem zalivu na severu in jugu odsvetujem metati
sidro, ker boste zagotovo zapeli kako vrv. Kot kaže, namreč vsako
leto na novo potegnejo mooringe, stara mreža po dnu pa ostane. S
krmnim vezom umirimo barko in kljub sunkom vetra iz jugozahoda, nato
iz zahoda in ponoči iz severozahoda mirno spimo. Po obali se pasejo
krave, ovce in koze, mama meče sidro na ribiškem čolničku, ko se z
atom vračata iz ribolova, in sploh je vse bolj domače, kot na
kmetiji. Na srečo je dovolj vetra, da ni nobenega mrčesa.
Naslednji dan mimo rta Karaburun prečimo zaliva Yeşilova in Hisarönü
Körfezi z malo več vetra in morja in vržemo sidro v zelo lepem
zalivu KURUCA BŰKŰ. Tu je lepa plaža, polna domačih turistov,
kristalno čista zelena voda in precej široko sidrišče. Zaliv je
sicer zelo odprt na jug, a ob meltemiju nudi dobro zaščito in tudi
ponoči nas ne rola. Za plažo je obsežno počitniško naselje in kamp,
zato so tu poleg restavracij tudi trgovine in bankomati.
Sit
sem že meltemija v glavo, zato danes odrinemo že ob 7.uri proti
Datçi. A glej ga zlomka: po komaj dveh preplutih miljah mi spet
udari veter v nos in to preko 20 vozlov. Očitno je dokaj globok
zaliv Datçe z visokim grebenom na polotoku ojačal jutranji »burin«
in nas pošteno nasolil z oblivanjem palube. Opustimo postanek v
Datçi in uberemo diagonalo do zaliva KALABOSHI, kjer med čermi in
prijetno plažo z domačini najdemo dobro zavarovano sidrišče. Spet
uživamo v čudovitem kopanju in obisku gostilnic ob plaži, kjer imamo
internet dostop in se igramo backgammon. Zaliv je dobra zaščita za
meltemi, le zelo odprt na jug in dobiva do konca rahlo valovanje z
odprtega morja. V brezvetrni noči nas obrne z bok na odprti jug in
pošteno ziba.
Odrinemo šele ob 10h in že na prvem rtu dobimo spet krepak veter
20-28 vozlov. Orcamo v dokaj močnih sunkih vetra do naslednjega rta,
nato pospravimo jadra in odmotoriramo v zaliv KNIDOSA. Tu smo že
bili pred slabim mesecem dni. Sidrišče je na območju trgovske luke
antičnega mesta, ki se v ruševinah še vedno pne nad zalivom. Tako
občudujemo spet antično gledališče, pa sončno uro in ostanke
svetišč. Od zadnjega obiska je viden napredek: ogradili so antično
najdišče in odslej greš lahko na kopno brezplačno, tudi v gostilno,
le za ogled Knidosa je vstopnina 5 tur.lir.
Lep
dan zaključi del ekipe z obiskom svetilnika, del pa z natančnim
ogledom vseh razstavljenih kamnov. Kapitan zbere posadko šele po
21.uri.
Tudi proti Bodrumu odrinemo zgodaj, ob 7.uri. Na samem rtu KRIO
imamo še malo vetra, a v uri že pihne s severa po kanalu med
polotokm DATÇE in grškim otokom KOS. Imamo lepo orco z vetrom 15-20
vozlov vse do Bodruma (cca 20 milj). Tudi v BODRUMu smo že bili
19.julija (v 11.etapi). Sidramo v zalivu KALE KÖYU tik pod vzhodno
steno križarske trdnjave Sv.Johna. Z dingijem se spet zvozimo do
trgovinice »Crazy Shop« prijaznega Melih-a, ki nam čuva gumenjak med
našim pohajanjem po mestu. Bodrum je v avgustu res prenapolnjen s
turisti. Poln je bazar, polne so ulice in polne gostilne. Tudi ob
najbolj vročem delu dneva, med 12. in 16.uro. Tina si najde in
rezervira prenočišče za soboto, Miloš najde ugodno menjavo na pošti
(1,76 YTL za 1€), Tatjana ureja premik letalske karte na kasnejši
let v četrtek ponoči, kapitan pa si privošči obisk turškega brivca.
Tu so brivci še vedno zelo popularni in hkrati tudi družabni
kotički. V s klimo ohlajenem prostoru je kar nekaj obiskovalcev, ki
so prišli samo na klepet. Mene takoj posadi na stol in sledi
striženje, pa britje (z novo britvico!), pa žganje dlačic po uhljih,
pa striženje nosnih dlačic, pranje las in masaža. Uživam debelo uro
za 20 lir (11 €). Še Tatjana me pohvali, da sem se končno malo
uredil. Po brivcu, okusnem, a dragem dönner kebapu na bazarju in še
pivu pri Melihu spet uživamo v kopanju in posedanju v senčnem delu
palube.
Danes meltemi veselo vleče in nas celo na sicer varnem sidrišču
občasno ziblje. Nocoj pričakujemo hrupno noč, saj je na sredi tega
zaliva najbolj znani turški disko HALIKARNAS DISKO, ki baje cel
zaliv od 22. do 6.ure ozvoči s krepkimi decibeli. Bomo videli. Malo
sem le razočaran, ker so naša mladina kljub mojemu provociranju ne
odloči, da bi obiskali HALIKARNAS. Tam je tudi najboljši nočni
program in po vsem mestu so reklame, da brez obiska tega lokala ne
morete trditi, da ste bili v Bodrumu. Kapaciteta odprtega auditorija
je 5000 obiskovalcev in baje je stalno poln... Bomo videli.
Res
se nočno življenje v zalivu začne šele po 23.uri. Vsaj trije zelo
močni viri disko-glasbe priredijo pravi decibelni pekel. Vse odmeva
od DJev in bas ritmov. Ob 01h izpluje še veliki nočni klub na
katamaranu – Marina Club Catamaran. Razsvetli nam podvodno in
nadvodno okolico, močno vzvalovi morje in tik ob nas izpluje ven.
Hrup se zmanjša za nekaj odstotkov vse do 04.30, ko se katamaran
vrne. Nato kot bi odrezal ob 05h vse lokale izključijo. Tišina. A
samo pol ure, pa se že oglasi muhezin, ki skozi zvočnike na
minaretih poziva vernike k molitvi. Že dolgo nismo bili tako dolgo v
disku...
Še
plovba do TURGUTREISa, kjer v D-Marin zaključimo naše družinsko
potepanje. Marino sem vam predstavil že pred mesecem dni, je ena
najlepših in najbolj urejenih v Sredozemlju. Ni pa poceni za turške
razmere (38€ na dan).
Pred menoj sta še dva tedna:
Tatjana odleti iz Bodruma že nocoj - v četrtek ponoči, jutri - v
petek ponoči prileti naslednja posadka družine Mlakar Staša in v
soboto me zapustijo naši mladi. Potem še en teden plovbe do
Marmarisa, nakar pride moj brat Aleš, da še malo pojadrava in
pospraviva barko za zimovanje. 1.septembra se vrnem v Loko na
Lojzetov rojstni dan!
Slike (za opis držite miško nad njimi):
   
   
   
   
   
   
 
|