31.7.2008 ob 07:00:

Marmaris – Ekinçik – Dalyan/Kaunos – Kücük Kuyruk – Ölü Deniz – Gemiler Bükü – Kaş – Kekova Roads – Finike – Cirali – Tekirova - Kemer

26. julij – 2. avgust 2008

Posadka: Tatjana ter Bobnar Jure in Albina

180 milj

Divji zalivi, delte rek, kilometri peščenih plaž z gorami v ozadju, antika in živahen navtični utrip. Prve dni še krepki veter, nato le rahli vetrovi, vročina (40+°C) in pretoplo morje (31°C).

Nova posadka se izkaže z izredno uvidevnostjo. V marino z letališča Dalaman sicer prispeta že ob 3.uri ponoči, a nas ne zbudita in zaspita na klopci na obali. Kmalu ju varnostnik z električnim avtomobilčkom odpelje v čajnico, kjer se namestita na turških blazinah. Tako se vkrcata šele po 6.uri. Imamo skupen zajtrk obeh posadk in nato slovo Bratužev, ki pred poletom domov potujeta še za en dan v Bodrum.

Mi seveda dopolnimo ladijske zaloge, napolnimo tanke z vodo in gorivom ter odplujemo. Zaliv Marmarisa je krog in krog obdan z visokimi gorami, tako da je podobnost plutja po Bohinju ali Kotorju. Strma pobočja so gosto zelena, izhod na odprto morje pa pokriva še otoček. Torej smo res z vseh strani zaščiteni. Vendar je zaliv kar velik ( 2 x 3 Nmilje) in v njem pihajo sunkoviti vetrovi iz različnih smeri. Jadramo, krajšamo jadra in si z motorjem pomagamo skozi preliv mimo otočka na odprto morje. Tam nas zagrabi krepak zahodnik 20-25 vozlov, tako da z vetrom v krmo hitro prejadramo dobrih 20 milj do zaliva Ekinçik. Vežemo se na njegovem jugovzhodnem delu v »My Marine«, ki jo je postavil lastnik restavracije. Privez je brezplačen, seveda pa nam rezervirajo mizo za štiri ob 19,30. Marinica ima 40-50 vezov z mooringi. Vsi pomoli so novi, oblečeni v lep les, vse inštalacije skrite v raševinastih ladijskih vrečah, na obali lepo urejene stavbe v stilu starih turških hišk, mali muzej ladijskih delov, diskretno označeni in skriti smetnjaki za sortirane odpadke, pa ambulanta prve pomoči, pa igrala in klopce, žičnica s 4 sedeži do restavracije, ki je kakih 50 metrov strmo nad marinico. Tam so tudi zelo lepo urejeni tuši, masaža in toalete. Pri vstopu ti ponudijo njihove cokle. Vse zelo čisto. Restavracija ima veliko teraso nad našimi jambori in čudovit razgled po zalivu. Nivo storitve je za 6 zvezdic: urejeni pogrinjki in prostor, številno uniformirano osebje nam prijazno streže. Vsako rihto nam najprej pripeljejo na vozičku, da izbiramo (vina, predjedi, ribe, meso, slaščice). Uživamo in na koncu tudi plačamo odlično večerjo po naših cenah (40€ na osebo – ja, vino je res drago, a privez v marini zastonj...)

Po dogovoru nas zjutraj pobere domačin Tadži s čolnom in nas pelje v delto reke Dalyan, da si ogledamo antični Kaunos in likijske grobnice v stenah nad reko. Prijeten 4-urni izlet, nato pa jadranje naprej proti zalivu Göçeka.

Učim se lokalnih vremenskih posebnosti. Veter običajno jača od 12.ure dalje in je najmočnejši med 17. in 20.uro, po 21.uri pa se običajno umiri (razen če ne vleče meltemi). V te globoke zalive v smeri zahod-vzhod piha kot zahodnik, ki pa dosega zelo močne sunke na rtih polotokov. Tudi danes imamo dve zahtevnejši intervenciji krajšanja jader, saj iz 15 vozlov na odprtem, dobimo 25-30 vozlov refulov okoli goratih polotokov. Sidro vržemo v laguni Küçük Kuyruk in se vežemo s krmo na skalnato obalo. Vetrovni sunki v zalivu so močni vse do noči, a morje je mirno. Le nekaj os se nam pridruži med večerjo.

Danes smo srečali že drugega Slovenca. Prvi nas je ogovoril ravno med izplutjem iz marine v Marmarisu. Samo ima lepo barčico Najad z imenom Panta rei. Dogovorili smo se, da se čez teden dni kaj srečamo. V današnjem zalivu smo na sidru opazili slovensko zastavo na barki Shimshal (GibSea 442) in se seznanili z lastnikom. Tudi Mišo bo prezimoval v Marmarisu. Te dni pa prihaja sem dol tudi Rok iz Žirov, ki ima svojo »Severino« še na coklih v isti marini. Kot kaže bomo imeli Slovenci tu manjšo kolonijo.

Sledi obisk najbolj propagirane turške obale ÖLÜ DENIZ. To je nekakšen turški »zlatni rat na Bolu«. Pod 2000m visokimi gorami, s katerih se v rojih vsuvajo jadralni padalci, se vleže kak kilometer čudovitega peščenega jezika plaže, ki zapira vhod v ovalno laguno. Globine so nad 200m in sidraš lahko za silo le v zalivčku tik pred samo plažo. Vplutje v laguno pa je prepovedano. Vežemo na zasidran gulet. Tu je res živahno: polno guletov in povsem okupirana plaža z gosti iz hotelov na obali. Odveslamo na kavico na obalo, a pristanemo v »all inclusive clubu« in brez zapestnice hotelskega gosta ne moremo dobiti pijače. Dolgih nosov se vrnemo na svojo barko. Sosed z guleta nam ponuja masažo, ker je tudi maser. Odklonimo, a kupimo postrvi, ki jih je prinesel iz ribogojnice v Fethiyah. Presidramo se v bližnji zaliv GEMILER BÜKÜ, kjer smo cel dan sredi živahnega utripa na vodi: prihajajoči in odhajajoči guleti s kopalci, gliserji za vleko napihnjene banane ali okroglih zračnic, pa skuterji, prodajalci na čolnih s sladoledom, kruhom, sadjem ali svežo peko palačink (gözleme). Vsi pa pretiravajo s cenami. Še med privezovanje od mene mladenič s čolna zahteva plačilo 20 YTL (12€) za sidranje in privez. Ostro mu zabrusim, naj mi najprej pokaže svojo licenco - in nato nas pusti pri miru. Očitno so določene turistične točke že pokvarjene in sploh niso več tako poceni kot normalna Turčija (za kruh so čolnarji hoteli 5x toliko, kot je cena pri peku, za sladoled 3x toliko). Najbolj moteči so številni skuterji in gliserji, ki s svojim valom zibljejo zasidrane barke. Voda je že prava mlakuža: 27 do 28°C, vetra pa skoraj nič! Na srečo se po 19.uri živ žav umirja. Uživamo v vodi in na krovu z ribjo večerjo, penino in tarokom.

Zjutraj odmotoriramo že s sončnim svitom, saj imamo dolgo pasažo do Kaşa. Na tem delu se obala vije v smeri sever jug. Od DARDANEL do FETHIYE Turki imenujejo morje »Egejsko«, od tu dalje pa »Mediteransko«! Tu so visoke gore, nevaren rt YEDI BURUNLAR (devet rtov) in za njim izliv velike reke ESEN CAYASI (antični Xanthos) z naplavinami in plitvinami. Predvsem pod meltemijem tu morje dvigne nevarno visoke valove (globina morja se s 500m naenkrat dvigne na 60m!), hkrati pa z gora na rtu udarjajo sunki vetra iz različnih smeri. Obala je povsem odprta na vzhod in jug tja do Afrike. Na srečo imamo miren dan z vetrom 4-7 vozlov, a dolgi valovi vseeno gugljejo barko. 

Po 45 miljah dosežemo ribiško mestece KAŞ, ki nas preseneti spet z avtentičnim starim turškim mestnim jedrom. Privežemo se za 2 urici kar v mestni marini, kjer obljubim šefu Ismailu, da se naslednjič zadržim čez noč in obiščem njegovo restavracijo. V mestu dobimo vse potrebno in si seveda privoščimo še turško kosilce: dönner kebap z ayranom. Za nočitev se raje prevežemo na sidro v zaliv le 1,5 milje pod mestom. Preživimo mirno kopalno popoldne in večer.

Sledi vožnja okoli rta Ulu Burun do novega zanimivega odseka turške obale: razčlenjeni del z otočki okoli KEKIROVA ROADS. Tu je spet raj za nekaj dni. Mi se ustavimo v vasici KEKIROVA v KALE KÖY, kjer privežemo kar na prvem od treh pomolov vaških restavracij. Seveda nam ata in mama privežeta barko, v povračilo na koncu ogleda pri njih spijemo še eno pivo. Vsa vas živi od turizma jahtašev in dnevnih izletnikov, ki jih vozijo s čolni in guleti iz bližnje vasi, do tja pa avtobusi ali križarke. Vzpon na razvaline gradu nam odkrije lepe razglede po okoliških gričih, ki so polni antičnih sarkofagov, predvsem pa na pristaniški del potopljenega antičnega mesteca SIMERA. Le vročina je danes nevzdržna: v četrt ure se na naših telesih lepi popolnoma premočena obleka. Tudi pivo efes v LYKIA Restaurantu takoj steče skozi kožne pore. Hitimo na morje, kjer vsaj malo zapihlja. Nekaj časa še poje motor, nato spet ujamemo popoldansko sapico 12-15 vozlov jugozahodnika, ki nas prižene do SETUR MARINE FINIKE. Mesto samo nas ne navduši, saj je kot naše Medvode bolj naselje ob cestnem križišču, a najdemo v centru pravo turško gostilno in dobro ponudbo!

Danes naprej na sever proti Kemerju, kjer bomo v soboto obrnili in se nato dva tedna vračali do Bodruma, od tam pa še dva tedna do Marmarisa.

Čez kak teden ali dva pa spet kaj novega....

Slike (za opis držite miško nad njimi):