Naj
najprej v uvodniku poudarim, zakaj tak naslov. Tokratna posadka sta
Gašper in Maher, najbolj pridna fanta z gorenjskega kraja. Oba
poročena in mlada očka, a njuni ženki jima prav zaradi njune
pridnosti še vedno dopuščata fantovske počitnice v dvoje. Tudi na
krovu se maksimalno trudita. Pospravita vse (tudi jedačo in pijačo)
in Tatjana ju mora kar večkrat dnevno pohvaliti. Smolo imata le z
vremenom, ki nam je na etapi daljših plovov prečenja Jonskega morja
v Jadran malo pokvarilo načrte. Pa poglejmo:
SIRACUSA
Prihod nove posadke v Siracuso je točno po planu. V petek popoldne
se zberemo v marini Ortigia. Za nami je eden najbolj vročih in
soparnih dni na Siciliji. Zato prija hladno pivo. V manjšem marketu
v starem delu mesta nabavimo večino hrane in pijače in se
dogovorimo, da nam jo dostavijo na barko. To storijo takoj: indijski
postrežček
poriva zvrhan voziček, italijanski prodajalec mu pomaga po ozkih,
slabo tlakovanih uličicah, poslovodkinja pa ju spremlja, da bosta
vso robo res dostavila v marino. Naša četvorica gre pred njimi kot
na sprevodu... Za večerjo si privoščimo pašte na mestnem trgu pred
stolnico v avtentični atmosferi grške Siracuse.
Sobotno
jutro smo se kar brez zajtrka (nisem ponovil napake kot pred mesecem
dni z Natašo in Ivom) odpravili na res odlično založeno sirakuško
tržnico. Ribiči že kličejo kupce k svojemu ulovu, zelenjavarji glasno
hvalijo svoje pridelke. Mi najprej zavijemo v malo delikateso s siri
in kmetijskimi pridelki prijaznega Grka, ki sem ga spoznal v prejšnjih
obiskih. Tu ti vedno dajo pokušati sire. Najprej dobimo vsak lonček
tople slane skute. Posebnost. Nato poskusimo še topel mlad sir
ricotto, mhm, odlična. Pa slani sir »kačkavalo«. Hitro nam narežejo
sveže domače štručke kruha in naredijo res slastne sendviče s
sušenimi, mariniranimi paradižniki, olivami, siri in pršutom. Ko jemo,
nam ponudijo še domače vino, a ga zaradi rane ure žal odklonimo. Spet
nakupimo preveč sira... Založimo se z res svežo zelenjavo in sadjem,
nakupimo tudi ribo mečarico in morske kozice. Barka je spet dobro
založena. Iz marine odrinemo sredi dopoldneva.
DIREKTNO PREČENJE JONSKEGA MORJA (načrtovali 240 Nm, uresničili 175
Nm)
Vremenska napoved kaže, da se nam bo vreme v dveh dneh močno
skvarilo z jugozahoda. Načrtovana ruta z nočitvami v Catanii in
Taormini bi pomenila, da nas na dolgih etapah pod podplatom
italijanskega škornja, kjer ob skalni kalabrijski obali ni nobenih
zaščitenih pristanov, čaka soočenje z močnimi vetrovi in visokim
morjem, ki se nam bliža iz Ligurskega konca Mediterana. Zato se
odločimo za direktno prečenje z jugovzhoda Sicilije preko odprtega
Jonskega morja do Gallipolija v Puliji. 240 milj direktne linije.
Mogoče nam uspe pred fronto zbežati.
Pod
mesinsko ožino dobimo ugodne vetrove in kar precejšen del dneva
prejadramo, z nočjo pa zapoje motor. Straže so razporejene po 4 ure
dnevne in na 2 uri nočne izmene. Imamo dva obiska velike jate
delfinov, ki se po skoraj pol ure igrajo pod našim premcem in nam
popestrijo vožnjo. Naslednje jutro se nam že dviga morje in veter.
Kakih 20 milj na odprtem morju vzporedno z Rocello Ionico ob 7h
zjutraj veter v hipu naraste z 2 na 6 Bf (s 6 na 25 vozlov ali 40km/h)
in morje z 2 na 4 (3 m valovi) in to seveda v naš kljun. Z dvema
krajšavama jader skušamo voziti proti vetru v naši smeri, a moramo
vedno bolj popuščati v smeri odprtega morja. Smo pri rtu Capo di
Stilo, kjer se pričenja Golfo di Squillace, ki ga na severu končuje rt
Capo di Rizzuto. Tu se združita veter s severne kalabrijske obale (s
Tirenskega morja) in veter s severa iz Tarantskega zaliva. Zato imajo
tu jadralci pogosto težave. Sam prečim Squillace že četrtič, a tako
hudo doslej še ni bilo. Do našega Gallipolija je še 120 milj in
celoten Tarantski zaliv, kar pomeni plovbo še cel dan in noč in
naslednje dopoldne. A v takem vremenu in s svežo napovedjo, da bodo
vetrovi s severnih smeri čez dan ojačali, je odločitev jasna: bežimo v
najbližji zaklon. To je Crotone na južni strani Tarantskega zaliva. Do
tja imamo še 60 milj in še 11 ur borbe z vetrom in valovi. Na srečo
popoldne malo pod rtom Rizzuto veter in valovi malo popustijo, da z
motorjem v zdržni plovbi ob 18h dosežemo Crotone. Za nami je dobrih 32
ur plovbe in 175 milj.
Privežemo se v Legi Navale, saj imamo tu prvo noč brezplačen vez. Do
večera piha še šibak jugozahodnik, točno opolnoči pa iznenada udari
severnik z močjo 30 vozlov in ne popusti do jutra. Zunaj je belo
razbeljeno morje. Naša odločitev je bila prava, kajti ponoči bi bili
mi šele sredi Tarantskega zaliva. Za danes bomo ostali tu privezani,
saj napovedujejo naslednji dan šele obrat vetra v jug in slabitev.
Večina jadrnic in gliserjev ostaja na vezih. Mi si privoščimo prav
ležeren dan s poznim vstajanjem, jutranjim joggingom (samo ženski del
posadke), obiskom mesta Crotone, ki je čez hrib na notranji strani.
Tatjana si vzame čas in za pozno kosilo speče odlično musako. Po
popoldanskem kopanju na mestni plaži tik ob naši marini se prileže
hladno pivo v klubskem baru Lega Navale. Po klubskih cenah za 1,5€
dobimo ob pivu še različne prigrizke (oljke, čips, arašide ipd.).
Drugo noč moram plačati »polno« ceno za privez. To je 20€, še vedno
zelo zelo poceni. Nebo se popoldne pooblači. Nekaj dežnih kapelj
pričakamo še pred nočjo, glavni nalivi in nevihte pa gredo čez nas
sredi noči.
CROTONE-neuspelo prečenje in povratek
Ob 04h zjutraj s Tatjano vstaneva in odplujeva v smeri sever za
Gallipoli. Imamo 70 milj razdalje, kar pomeni pribl. 12 ur normalne
plovbe. Pred nama je vse črno oblačno nebo in v mraku pred sončnim
vzhodom so na obzorju bliska. že po nekaj miljah zapiha močan
severnik, naprej 20 in kmalu zatem 27 vozlov. Valovi nam zalivajo
premec in pljuskajo preko šotora nad kokpitom vse do krme barke. Z
motorjem uspevam dosegati le dobra 2 vozla hitrosti. Tako bi na
drugo stran zaliva potovali preko 20 ur. Ne bo šlo. Ob 6,30 po komaj
8 prevoženih miljah obrnem barko nazaj za Crotone. Takoj zajahamo
visoke valove in veter nam pomaga do hitrosti 6,5 vozlov. Na svojem
vezu v Legi Navale smo preden pride v službo njihov dežurni
ormegiatore. Vremenska napoved je prinesla opozorila za viharni
veter na našem sektorju in nadaljnje nevihte. Žal mi Tarantski zaliv
ni naklonjen...
Tekom
dopoldneva se vrnejo še 4 barke, ki so skušale nadaljevati proti
severu. Vsi se tolažimo, da bo jutri veter upadel in obrnil na jug
(nam v hrbet). Ta neplanirani podaljšek v Crotoneju se nam malo vleče.
Dan nam mine v poležavanju na palubi ali plaži, Maher se loti
jogginga, spet obiskujemo naš klubski bar in bližnjo samopostrežno
restavracijo. Proti večeru se nebo zjasni in res prične pihati južni
veter.
CROTONE-GALLIPOLI (75 Nm)
V sredo ob 04h ponovno izplujemo in s sončnim vzhodom ob 5,30 že
dobimo 10-15 vozlov severozahodnika. Zato nastavimo jadra in res
idealno zajadramo proti Gallipoliju. Da bi nam tako le držalo do
popoldneva. In
res
imamo srečo. Po hudi izkušnji s 40-50 vozlov juga na plovbi
Gallipoli-Taranto pred 5 leti, po hudem guganju na prečenju
Taranto-Crotone prav tako leta 2007, pa letošnjih junijskih
poskakovanjih v orci, ko smo izgubili sidro in včerajšnjem neuspelem
izplutju, sem dobil že kar kompleks Taranta. Tokrat sem doživel
Tarantski zaliv v najboljši možni različici, saj smo imeli zelo
lepo, čeprav krepko orco in mirno plovbo. Tik pred mestom nas obišče
še policijski čoln in povpraša kam smo namenjeni in od kod
prihajamo. Po tej kontroli policijske patrulje, Maher zakliče v
podpalubje: »Zdaj pa lahko pridete ven. Do obale ni daleč in lahko
kar odplavate...« Mislil je seveda na tihotapce ljudi iz drugih
kontinentov v Evropo. Zdaj ne moremo več reči za trgovce z belim
blagom, ker je barva kože novih prišlekov ali črna pri Afričanih,
ali rjava pri Indijcih (na Siciliji jih je polno), ali rumena pri
Azijcih.
Pristanemo v Lega Navale Gallipoli tik pod trdnjavo starega dela
mesta. Vez je prost, imamo odlično lokacijo, le tokrat ni več
brezplačno. Ormegiatore se me spomni in pravi, da je zastonj le enkrat
v istem letu, sicer bi vsak izplul in priplul nazaj... Tako moramo
plačati 30€, kar je še vedno zelo ugodno.
Popoldanski sprehod opravimo za spoznavanje s starim mestom. Seveda
sedimo v barčku s senčniki nad mestno plažo in si privoščimo hladno
pivo s številnimi prilogami. To je v Italiji lepa navada. Cene
alkoholnih pijač so kar visoke, a vedno ob 2-4 pivih dobiš še 3-4
krožničke prigrizkov, ponekod celo toplih jedi. Po večerji se
vključimo v mestni korzo. Patrona mesta Gallipoli je sveta Christina,
ki je včeraj godovala. Tako imajo 3 dni mestni festival. Glavna ulica
od mosta starega mesta (tik pred našimi vezi) proti novemu delu je
okrašena z živo osvetlenimi oboki, leva in desna stran pločnikov
zasedena s štanti pisane gostinske in prodajne ponudbe in skoraj 2
kilometra ravne ulice polni nekaj tisoč sprehajalcev. Nekje na sredi
je celo koncert v živo tipične glasbe tega področja. Spominja na našo
istrsko glasbo. Vsekakor s sprehajanjem po korzu hitro mine prvi del
noči in ob polnoči si ogledamo še bogat ognjemet v dveh delih. Potem
popadamo v postelje, saj je za nami dolg dan s pravo jadralno plovbo.
GALLIPOLI-SANTA MARIA DI LEUCCA (28 Nm)
V četrtek, 26.julija še od ponoči vleče močan severozahodnik. Po
zajtrku najprej obiščemo dobro založene ribarnice tik pred našo
marino in nakupimo škampe ter orade, skočimo še po svež kruh in si
privoščimo kavico v mestni kavarni. Nato odvežemo in takoj zunaj
valobranov razvijemo samo celo genovo. Veter nas danes žene v krmo.
Morje doseže sicer 3.-4.stopnjo po beaufortovi skali, a lepo je
pluti z naravnimi silami. Danes gremo v smeri vetra in valov. Malo
nas občasno zaziba, a ni špricanja in zalivanja palube, čeprav
dosegamo hitrosti 5-6 vozlov. Celo pot do rta Santa Marie di Leucce
zelo hitro prejadramo z vetrom od zadaj. Na vseh 28 miljah imamo le
en manever poje (prenosa genove na druge uzde) in na koncu krajšanje
jadra, ker na rtu veter dobiva sunke z razliko po več kot 10 vozlov.
Na rtu je tudi najbolj valovito, saj se tu združita severozahodnik z
valovi od zahoda Jonskega morja (Tarantskega zaliva) in severnik z
valovi s severa, Otrantskih vrat Jadrana. A že smo v zavetju
valobranov vasice na vzhodnih vratih nekdanje Evrope, ali točki,
kjer so v srednjem veku mislili, da je konec sveta.
Privežemo
se v marini. Gašper in Maher se lotita večerje, ki je danes res
izjemna: škampi na buzaro za predjed, pečene orade s slanim krompirjem
in solato za glavno jed. Bravo fanta! Po obilni večerji seveda sledi
obvezen vzpon po Mussolinijevih stopnicah do svetilnika in romarske
cerkve z zaključkom v Baru di Porto. Naša prestrašena francoska soseda
s priveza v Crotone sta priplula do sem in me počakata na pomolu.
Opozorita me, da je za jutri napovedan severnik 6bf. Čeprav sem
nameraval izpluti zgodaj zjutraj, zdaj vključim VHF in res italijanski
METEO opozarja na viharni veter v Otrantskih vratih 7 Bf. To pa bo
prehudo, saj nas bo pošteno zalivalo. Zato odločim, da jutri ostanemo
v marini. Posadka jutri lahko spi malo dlje in si omisli jutranji
jogging. Vsaj prvi del je res realiziran.
Že
ponoči nekajkrat zažvižga med našimi jambori, zjutraj v zavetju marine
vleče preko 20 vozlov. Zunaj je belo morje. Dan preživimo podobno kot
v Crotoneju v počivalniškem vzdušju, malo sprehodov, malo kopanja na
plaži, malo branja na barki, vmes pa prigrizki in pijača. Napoved za
soboto rahlo izboljšuje razmere na morju, čeprav ima severno Jonsko
morje v Otrantskih vratih še vedno napoved 7 Bf.
Zjutraj
ob 6h s Tatjano odveževa barko in izplujeva iz varnega priveza v
Leucci. Zunaj je morje 3-4 in po 10 miljah naraste na 4-5. Valovi
veselo zalivajo kljun in se valijo po palubi. Veter večkrat porine
slani pršec morja vse do krme. Vetra imam najprej 20, proti Capo di
Otranto pa naraste na 30 vozlov NNW. Ravno v naš kljun. Imam obe jadri
močno skrajšani in motor, da uspemo napredovati vsaj 4 vozle v rahlem
cikcaku na veter. Na morju opazimo le eno večjo jadrnico, ki jadra
preko otrantske ožine. Ni hudega prometa v tem vremenu. Na Capo di
Otranto preplujemo navidezno mejo med Jonskim in Jadranskim morjem. Po
6 urah borbe z valovi in vetrom zavijemo v Otranto. Tik pred
valobranom spregledam visok val, ki se zlomi čez našo palubo in zalije
me par kubikov slane vode. No, krst kapitana je pozdrav ob vrnitvi v
domači Jadran!
Za
valobranom je kakih 15 jaht, ki so vezane ena na bok druge in vedrijo
v varni zaščiti čakajoč na izboljšanje razmer. Mi se sami privežemo na
bok na čelu pomola Lega Navale Otranto (tam, kjer sem bil že privezan
začetek junija na poti na jug). Nihče namreč ne odgovarja na VHF
klice. Manever je kar tvegan, saj smo z bokom obrnjeni v veter in
valove, ki tiščijo v luko. Uspemo se privezati brez napake - za pet, a
veter ne pojenja in nas tišči v pomol. Gumijasti bokobrani trpijo pod
pritiski težkega trupa, ki ga valovanje morja potiska v pomol. Najprej
z vodo na hitro razsolim slano palubo, nato sledi zaključni »manever
šljuk« s posadko. To je dobesedno zaključni, saj zmanjka žgane pijače,
piva in z malico Tatjana postrga še zadnje zaloge hrane.
Jutri zjutraj se Gašper in Maher odpeljeta iz Otranta do
Lecce-Brindisi-Bari, kjer imata letalo za Trst, midva pa počasi
nadaljujeva plovbo ob italijanski obali proti severu.
Naslednja postaja bo 40 milj oddaljeni Brindisi. Verjetno že jutri…
|