Jadralni klub
LOKA TIMING
Škofja Loka

a

 
.

Tinga Tinga v Italiji

 <<< 6.etapa 8.etapa >>>

Vinska zgodba s Sicilije
ETAPA-07:     12. – 19. julij 2012
Favignana-Marsala-Sciacca-Porto Empedocle-Licata-Marina Ragusa-Siracusa
 
Naj najprej malo opišem sicilijansko vinsko zgodbo, nato pa se lotimo našega potovanja v zadnjem tednu:
 
Sicilija kot agrarna dežela je italijanska največja proizvajalka vina, mandeljnov, olja in seveda zelenjave.  Vina letno na Siciliji pridelajo za približno 4 Slovenije, medtem ko je kvadratura Sicilije 20% večja od Slovenije. Trta uspeva od 0 do 400 m nad morjem. Sonca imajo precej več kot mi, je pa tudi precej vetra, sploh na vinorodnih otokih Lampedusi, Pantelerei in Liparih. Na vetrovnih legah režejo trto čisto pri tleh, da veter ne bi lomil trsov in trgal grozdov. Danes sicer Sicilijo, predvsem v količinskem smislu, predstavlja »etna rosso« in »etna bianco«, a v svet je ponesla vinsko znamko Sicilije močna »marsala« in tu je njena zgodba:
 
Mesto Marsalo na južnem robu severozahodnega dela Sicilije so ustanovili stari Kartažani, nakar so ji precej stoletij vladali Arabci. Ime mesta izvira iz arabščine, kjer »Marsal Allah« pomeni »pristan Boga«. Zadnja 3 stoletja je njeno ime povezano z vinom »marsala« ali »marsala stravecchia«. Zakaj ?
 
Menda je leta 1733 mimo Sicilije proti vzhodnemu Mediteranu plul Anglež John Woodhouse, ki ga je neurje prisililo na pristanek v Marsali na jugozahodni obali Sicilije. Kot vsak pomorec je seveda šel zvečer v lokalno gostilno in poskusil lokalna vina. Tu so že od nekdaj gojili močna vina, saj je grozdje raslo na močnem soncu in vetru. Vino mu je bilo takoj všeč in ga je precej nakupil. A po angleški izkušnji s Portugalske (saj poznate zgodbo porta, ali pa španskega jereza-beri herez oziroma sherryja), je tudi tu zahteval injektiranje alkoholnega destilata, da se vino stabilizira. Le tako je lahko prestalo dolgo pot po morju pri visokih temperaturah. In trgovec Woodhouse je v Londonu uspel s prodajo sicilijanskega vina iz Marsale. Vrnil se je v Marsalo, kupil zemljo in stavbe ter začel s proizvodnjo. V nekaj letih se mu je pridružil še njegov nečak Ingham, ki je ustanovil sosednje podjetje. Obe angleški podjetji sta sto let uspešno rasli na račun lokalne delovne sile. Ni pa bilo Italijana, ki bi zaslužil na enak način - vse do leta 1832, ko se v Marsali pojavi Vincenzio Florio, ki kupi zemljo med obema Angležema in na tufovi podlagi postavi leseno klet Cantina Florio.
 
Družina Florio je ena najpomembnejših sicilijanskih družin z bogato podjetniško kariero:
Oče Florio je pričel s farmacevtsko trgovino v Kalabriji in kot prvi odprl svoj grocery v Palermu. Posel je cvetel in kmalu so bili med najbogatejšimi Palermčani. Njegov sin Vincenzo Florio je šel po sledi diverzifikacije businessa (podjetniško tveganje je porazdelil med različne gospodarske panoge): kupil je otočje Egadov in financiral razvoj tunolovcev (v Favignani so mu na glavnem trgu postavili spomenik), razvil je lastno hitro poštno ladjevje in odprl vinarno v Marsali. V takrat enem najbogatejših sicilijanskih mest, je seveda završalo ob tem dogodku, a Florio je imel 20 let finančnih težav, preden je prodrl s svojim vinom. Kot »no name« »start-up« podjetnik (oprostite, če uporabljam tipični slovenski podjetniški žargon) ni uspel v izvozu. A njegov bohemski sin uspe organizirati svetovno uspešnico novega gibanja Art Nouveau – avtomobilsko dirko po 148 km vijugastih cestah gorate Sicilije. Dirka z imenom Targa in razstava avtomobilov v Palermu je zbrala vso italijansko in mednarodno smetano bogatašev. Na njej so točili marsalo Targa Florio. Dirka in promocija vina je uspela. Bogataši so vzljubili močno vino in promet je rasel. Florio je še z drugimi družbeniki ustanovil anonimno vinsko družbo S.A.V.I., ki je 1904 kupila tudi firmi Woodhouse in Ingham. Žal pa so zavezniki med izkrcanjem na Siciliji ob koncu 2.svetovne vojne močno bombandirali Sicilijo. Na udaru je bila tudi Marsala in največ škode so utrpele prav vinske kleti Florio. Intenzivno renovacijo kleti je podjetje uspelo izvesti šele 1984-1990 in v tem času je Florio marsala postala najbolj znana znamka tega značilnega sicilijanskega vina. Na prelomu tisočletja se opravi tudi kapitalska konsolidacija v panogi in od 2003 dalje so Cantine Florio v lasti večjega italijanskega vinskega holdinga, ki obvladuje tudi znamko CORVO.
 
Današnje vinske kleti Cantine Florio sem obiskal tudi med mojim obiskom Marsale. Bil sem prijetno presenečen. Kot ljubiteljski sommelier sem obiskal že številne vinske kleti po svetu in doživel več sto vinskih degustacij, a Cantine Florio so krona vseh mojih izkušenj. Vinske kleti Florio v Marsali so arhitekturno ene najlepših vinskih kleti, ene večjih v Evropi, imajo zelo slavno zgodovino s seznanom zgodovinsko pomembnih obiskovalcev (Garibaldi, Vittorio Emanuelle, Mussolini..), predvsem pa nudijo poslovno odlično izbrušeno profesionalno prezentacijo. Vsak dan ob 11.00 in 15.30 se lahko pojaviš na porti posestva. Vratar ti da zaporedno številko obiskovalca in sprejmejo do 40 obiskovalcev (nas se je nabralo nekaj čez 30). Blagajničarka pobere vsakemu 10€ in nato dve vodički (ena italijansko govoreča, druga angleško govoreča) vodita slučajno zbrani skupini na ogled skozi vse kleti. Ta ogled je zelo temeljit. Seznanijo nas z zgodovino družine Florio, tehnološkim razvojem njihovega vinarstva, načinom pridelave in profiliranjem njihovih vin, do zgodovine kleti in tržnih uspešnic. Za vaše razumevanje dimenzij: to so čudovita obokana poslopja, kjer v 3000 sodih od velikosti 222 litrov (francoski barrique) do starih magnum sodov za 62.000 litrov hranijo letni pridelek 5 milijonov litrov marsale in 1 milijon litrov desertnih vin (to je 9% celoletne količine vsega slovenskega vinogradništva !!). Ne uporabljajo solero metode mešanja/blendiranja vina zadnjih 4 trgatev, ampak stekleničijo posamezne čiste letnike marsale. Sodov marsale ne menjajo po 3 letih, kot je tipično za barrique vina, saj naj bi hrastov sod privzel aromo marsale in novemu vinu pomagal do enake arome. Zato so v uporabi še vedno tudi najstarejši sodi, stari 100 let.
 
Po obhodu kleti nas pripeljejo v posebno, zelo elegantno degustacijsko dvorano: dolga, z belim prtom pogrnjena miza, na njej s kartonskimi pokrovčki pokriti trojčki degustacijskih kozarcev z njihovimi vini in v paru trojčki krožničkov s tipičnimi sicilijanskimi jedmi. Pred kozarci ustrezne tri buteljke z nalepkami. Na čelu omizja ogromno platno, na katerem nam zavrtijo film: znana italijanska igralka nas ob primerni glasbeni spremljavi v italijanščini z angleškimi podnapisi vodi skozi tri različna vina, ki naj jih okušamo samostojno in skupaj v paru s pripravljenim prigrizkom. Ob vsakem srku vina zapreš oči in uživaš. Ču-do-vi-to:
 
Začnemo s tipično “deviško marsalo” TERRE ARSE 2001. Virgin Marsala pomeni, da je to vino, ki so mu dodali samo injektirano žganje. Zato je zelo suho in s tipičnim okusom “marsale”. Terre Arse poznam že leta kot najbolj znano marsalo in jo priporočam tudi osebno komerkoli, ki bi si želel pokusiti pravo marsalo! Je ena najbolj prefinjenih marsal na trgu in všečna vsem okusom. Vino pridelajo iz grozdja grillo, mu dodajo vinski destilat in ga vsaj 8 let starajo v hrastovih sodih. Streže se kot aperitiv pri 8° – 10°C, kot desertno vino ali vino za meditacijo pri 14° – 16°C. Zraven pokušamo močan sir Parmiggiano (parmesan). Ujame se tudi z dimljeno ribo ali ribjim kus-kusom.

 
Sledi kozarec TARGA 2005. Elegantna marsala iz grozdja grillo z dodanim vinskim destilatom in sladkim muškatnim sirupom, starana vsaj 7 let v sodih slavonskega hrasta predstavlja izjemno krepko vino, toplo in mehko. Servira se kot aperitiv pri 10° C ali kot desertno oziroma  meditacijsko vino pri 16° – 18° C. Pokušamo ga skupaj s slanim keksom, prelitim z aromatičnim modrim, topljenim sirom (podobnim gorgonzoli), a odlično se poda tudi k suhemu sadju ali paštetam. Priporočam ga le tistim, ki ljubijo vinske arome z dimnim pridihom.
 
In finale ni marsala, ampak desertno vino Floria: GRECALE 2010. Narejeno iz grozdja zibibbo in moscato bianco, tipičnih sort otoka Pantelereja med Sicilijo in Afriko. Vinskemu moštu sredi zorenja dodajo še posušene rozine grozdja, ki so ga posušili na soncu. Po nekaj mesecih maceracije vino pridobi sladkost s pravim sadnim bukejem.  Idealen par paštetam, če je serviran pri 14° – 16 °C. Ohlajenega na 8°-10°C ga poskusite s sadjem ali sladoledom. Za moj okus je grecale odlično sladko desertno vino, ki potrebuje kontrast v maščobi paštete ali slanosti piškota “taliana cozza”! Čeprav sam pijem izključno suha mirna vina, mi je bil grecale všeč na prvi nos in srk.
 
 Po degustaciji nas peljejo v njihovo izredno elegantno trgovino, kjer so na prodaj vsa najbolj tipična vina Sicilije po izredno ugodnih cenah (ceneje kot sem jih zasledil v običajnih trgovinah – ne pa kot sem lani kupoval pri znanem briškem vinogradniku doma njegovo vino za gotovino, brez računa, dražje kot je bilo v Mercatorju!). Zanimivo je, da so izbrane vinske znamke urejene v skupine: aperitivi, lahka bela/rdeča vina, krepka bela/rdeča vina, vina za meditacijo, desertna vina,... In cene: od 5€ do 600€ za buteljko. Poleg običajnih buteljk za 0,7 l, prodirajo magnumi – steklenice po 1,5 l in supermagnumi po 3 l.
 
Seveda vsak od obiskovalcev zapusti trgovino vsaj z vrečko ali kartonom kupljenih buteljk...
 
Za zaključek še nekaj o marsali – odprta steklenica marsale se ne bo pokvarila na topli sobni temperaturi tudi po letu dni! Grozdje na Siciliji ali Pantelereji uspeva v zelo vročem soncu in na močnem vetru. Zato daje visoke sladkorje, ki so osnova za krepke alkohole. Mošt in vino zorijo v kleteh pri temperaturi 20°C (kolikor je temperatura znotraj poslopja, ki je na nadmorski višini 0 m s talmi iz tufa, ki ga vlaži morje). Vino zorijo v hrastovih sodih po več let s posebnostjo, da sodov ne zalivajo do vrha (standardno kletarjenje zahteva dolivanje vina do vrha soda, da je vino čim manj izpostavljeno stiku z zrakom), ampak je celo predpisano, da je vino na vrhu soda izpostavljeno zraku v celotnem horizontalnem preseku soda. Tako nastalo vino ni občutljivo na višje temperature in ne na izpostavljenost zraku, zato daje marsali stabilnost. Torej se vam ne bo pokvarila, če jo boste pili občasno po kozarčkih...
 
 
Moje vinsko doživetje mesteca Marsala dopolni še obisk prav tako znane vinske kleti DONNAFUGATA. Tu imamo srečo, da se priključimo družinici dobrega prijatelja “ta mlade signore Donnafugate” in nas sprejme celo gospa lastnica osebno. Vina Donnafugata pobirajo zlate medalje v Parizu zaradi svoje karakternosti in umetniškega pridiha. So pa to klasične zvrsti mirnega vina, saj ta klet že več let ne proizvaja več marsal. Ime Donnafugata  dobesedno pomeni “letečo žensko” in izhaja zgodovinsko od kraljice Marie Caroline, žene Ferdinanda IV Burbonskega, ki je zbežal iz Neaplja ob prihodu Napoleonove vojske in se z družino zatekel na Sicilijo med vinograde te vinogradniške družine. Mati družine je poskrbela za umetniško poimenovanje vin in oblikovanje etiket, oče pa za odličen model trženja. Če ocenimo njihovo dimenzijo, je to 2-3 milijone litrov vina letno, od katerih 70% izvozijo na zahtevne vinske trge Francije, Amerike, Rusije in Japonske. Njihovo Anthileo (lahko belo vino) in Sheherezado (lahko rdeče vino) sva s Tatjano uživala še nekaj dni po izplutju iz Marsale. Obe vini sta za moj okus, poleg KADOS Grillo belega vina iz palermskega vinorodnega okoliša, najbolj všečni in pitni sicilijanski vini v vročih dneh. Žal ne morem propagirati vina “I VERSI”, ki smo ga s prvo in drugo posadko pili v enoteki ob Piazzi Duomo v Catanii, ker ga proizvaja mali vinar, ki to vino prodaja le preko te vinarne.  Ni mi pa v teh vročih dneh ustrezalo veliko vino Donnafugate “Tisoč in ena noč” (na osnovi sorte grozdja “Nero d’Avola”), ki je močno, bogato s tanini in primerno za večletno staranje. 
 
Nekaj o vinskih uživancijah v Marsali lahko še najdete med fotoalbumom, da vas na tem mestu ne utrudim preveč z vinskim zanesenjaštvom...
 
Če se vrnemo nazaj na potopisno plat naše plovbe okoli Sicilije, se le-ta nadaljuje takole:
 
Iz Trapanija v sredo 11.julija izplujemo na otočje Egadov na skrajnem zahodu Sicilije. Najprej vržemo sidro pred eno najlepših plaž Cala Rossa na severovzhodnem rtu otoka Favignana. Voda je res povsem smaragdno zelene barve, dno sama bela mivka in pred nami lepa plaža ter ostanki nekakšnega podzemnega mesta v peščenjakovih stenah. Sidramo med množico kopalcev in plavamo. Kmalu nas obišče patrulja nacionalnega parka in nas opozori: če hočemo sidrati, si moramo preko internet pridobiti dovoljenje, sicer lahko vežemo na pripravljene boje in njim plačamo pristojbino. Praktično je večina lepih plaž na Egadih že proglašena za naravni rezervat in s tem omejeno sidranje in potapljanje.
 
Zato se kmalu prestavimo v Favignano na komunalni vez na pomol. Neverjetno, koliko potniških ladij pristaja v Favignani. Čez dan skoraj na vsakih 15  minut. In vsaka nas pošteno zaziba. Favignana je največje mestece na Egadih. Ti otoki so poznani po tunolovcih. Tune predvsem pomladi potujejo tod mimo. Domačini so nekoč svoje ribiške mreže napeli med otoki in jih sidrali z velikimi sidri. Danes so to kar jeklene mreže, s katerimi naredijo več prekatov. Ribe ženejo v vse manjše prekate mrež in jih na koncu pokončajo s čolnov znotraj mrež. To je pravi krvavi masaker tun, saj je letni ulov lahko tudi preko 5000 velikank. Komercialno lovljenje tun je tod uvedla nam že znana družina Florio, ki je tudi nekdanje konzerviranje tune v soli nadomestila s tunjimi konzervami v olju. Letos so zadnje tune ujeli 2.junija, tako da smo mi žal prišli prepozno. Vasica je turistično popularna destinacija predvsem za mlajše italijanske pare. Nastanijo se v Bed & Breakfast gostiščih ali najamejo apartmaje in vsak dan kolesarijo po otoku do skritih plaž. Ob našem sprehodu po vasi naletimo ravno na pogreb enega od domačinov. Ob petih popoldne je še pošteno vroče. Mogoče je to vzrok, da so pogrebci oblečeni tako kot mi in kopalci, v pisanih lahkih kratkih oblačilih. Nobene črnine. Kljub nam poznani črnini, v katero so odete hrvaške Dalmatinke, na vroči Siciliji in njenih otočjih nikjer nismo zasledili te barve. Čeprav so tu mogoče še bolj verni kot pri nas in je precej bolj vroče.
 
Z Egadov nas že naslednji dan preženejo črni oblaki, celo nekaj dežja in napoved prihajajočega viharnega vetra z Ligurskega morja. Tako se naslednji dan umaknemo v Marsalo in dva dni preživimo v vinskih kleteh in v starem delu mesta. V soboto zjutraj naju še skoraj sredi noči zapustita Tine in Darja, ki z letališča Trapani odletita domov, midva pa z vetrom odplujeva naprej proti jugovzhodu in se prvič ustaviva v Legi Navale Sciacca, kakih 40 milj pod Marsalo.
 
Sciacca je lepo in kar precej veliko mesto v bregu. Tu so še od Kartažanov znane terme, ki polnijo nekaj hotelov, mesto ima veliko floto ribaric in poznano je po barviti keramiki. Jadralni klub Lega Navale ima res lepo urejene pomole in družabne prostore na kopnem. Danes so ravno zaključili regato in zvečer je podelitev nagrad in druženje.
Naslednji dan dopoldne skoraj nimava vetra. Dvigne se šele okoli poldneva. Tako najprej vrževa sidro pred še eno opevano plažo Capo Bianco, ki je podobno kot turške Pamukkale iz bele skale lehnjaka. Tu je polno kopalcev. Popoldne zavijeva v Porto Empedocle, kjer je vse kot izumrlo. Veževa se na enega od treh malih pontonov Sea Assistance in seveda se, ko sva s privezom že vse zaključila, prikaže ormegiatore s kosila, da nama pokasira 40€ za privez. Do večera vleče jugozahodnik, ki po 20.uri obrne v res močan severovzhodnik. Ta vleče celo noč in zasipa Tingo Tingo s prahom iz mesta. Umazano mestece Porto Empedocle sva izbrala zato, ker je najboljše izhodišče za obisk 5 km oddaljene antične doline templjev Agrigento. Z lokalnim taksistom se dogovorim, da naju odpelje tja ob 20.uri, saj trdi, da je ogled možen do 22.ure. Seveda zamudi za 20 minut. Med vožnjo se že mrači in res lepo ohranjeni grški templji se že svetijo v siju nočne razsvetljave. A ob prihodu do vhoda žal ugotovimo, da so nočne obiske ob nedeljah ukinili. Tako si templje ogledava le s terase bližnjega hotela, taksistu pa razpolovim dogovorjeno ceno. Saj mu ni bilo treba čakati na naju med ogledom. Škoda, da sva zamudila možnost za ogled.
 
V ponedeljek hitiva dalje na jug. Vremenska napoved nam napoveduje za danes in jutri 7 boforov vetra v Sicilijanski ožini in morje naj bi naraslo na precej valovito, kar tu pomeni 4 meterske valove. 25 milj do Licate hitro prejadrava in že občutiva povečane valove. V Licati je nova marina. Odprta je šele leto dni. Ima preko 1000 privezov, a na vezih nas je mogoče 40 (in še to večina motornih čolnov in gumenjakov). Žal so vsi vezi obrnjeni v smeri sever-jug, danes pa vleče močan zahodnik. Kljub 2 mooringom moram barko učvrstiti še z bočnim križnim vezom, da vzdržim sunke bočnega vetra do 30 vozlov. Osebje je zelo prijazno in se res trudi ustreči gostom. Prvič v Italiji me pred marino počakajo z gumenjakom in spremijo na vez. Z električnim golf-mobilom me zapeljejo v pisarno za ureditev prijave, imajo nove in res čiste tuše in sanitarije. Trudijo se tudi s ceno. Čeprav je to letos najboljša marina, kar sem jih srečal na tej plovbi, je cena le 58€ na noč. Ponudijo mi tudi letni vez za 3680€, kar je v primerjavi s Punatom tudi zelo poceni. A dostop je problematičen (letališča v bližini ni) in še današnji veter me opozarja, da se poznano močan veter v Sicily Strait pošteno čuti tudi na vezih v marini.  Od tu do Malte je le 50 milj, zato bodo verjetno od tam uspeli pritegniti svoje nove goste. Ob prijavi me receptorka, ki govori bolj momljajočo angleščino, sprašuje za izpolnitev obrazca. Zadnje vprašanje razumem kot: “How many people do you have on board?” in odgovorim kot iz puške: “Only my wife!”. Gospa se začne glasno smejati. Pojasni mi, da me je vprašala za orožje (“Do you have any arms on board?”) in jaz sem takoj potrdil, da ga imam – in to svojo ženo! Smehu ni konca..
 
V torek spet beživa pred napovedjo viharnega vetra in visokim morjem. Žal morje že imava 4, le vetra ni dovolj. Zato naju pošteno rola na dolgih visokih valovih. Do Marine di Ragusa se prebijeva sredi dneva. Tudi ta marina je nova. Zgrajena je zelo razkošno in ima res odlično zatišno lego. Zunaj popoldne pošteno vleče veter, ko imamo v marini skoraj bonaco. Privezi so zgrajeni res razkošno iz dragih, najsodobnejših materialov. Tudi tu te osebje čaka z gumenjakom in vozi z električnim golf-mobilom na WC ali v recepcijo. A uprava marine je pozabila na vsaj dve ključni zadevi: osebja ni izobrazila, kako se gostoljubno izvaja storitve in predvsem ni poskrbela za udobno bivanje gostov v marini (ogromna marina nima niti enega drevesa in niti ene sence, vsi privezi so na pontonih, s katerih je centralni pomol za odhod na kopno, a od tega pomola je 500m levo recepcija in lokali in 500m desno sanitarije). Prav tako so med lokali v marini uradi Polizia, Carabinieri, Polizia Municipale, Guardia Costiera in prav nič ne paše, da se tik ob vhodu v trgovinico srečuješ z uniformami uradnih represivnih organov.  Imamo pa takoj za valobranom čudovito kilometersko peščeno plažo, na kateri bučijo lomeči se valovi, ki prihajajo s strani Afrike in Malte.  Mestece Marina di Ragusa je zelo razvita in popularna turistična destinacija, zato so plaže polne turistov, za njimi se vleče lepo urejeno sprehajališče Lungomare, ki je zvečer res pisan korzo sprehajalcev vseh starosti. Ob njem je polno romantičnih lokalov. Enega najdeva tudi za večerjo za dva ob Tatjaninem rojstnem dnevu! Sediš tik nad peščeno plažo, sončni zahod se z mrakom obarva modro, kožo ti boža topel južni veter, morje se belo peni od lomečih valov, katerih bučanje ustvarja zvočno ozadje za pokušanje slastno pripravljenih rib v sicilijanskih omakah...
 
Tu ostaneva 2 dni, saj si za naslednji dan najameva avto in se odpraviva na raziskovanje notranjosti.
 
Obiščeva dolino baroka, znana mesta Ragusa Ibla in Ragusa Antica, pa Modica Basa in Modica Alta ter res čudoviti Noto. Nazaj grede se zapeljeva še do ribiške vasice Marzamemi in jugovzhodnega rta Sicilije Porto Palo, okoli katerega bova naslednji dan zaplula nazaj v Jonsko morje proti Siracusi. Lepo potepanje zaključiva še s kopanjem na naši plaži.
 
V četrtek, 19.julija že zgodaj odrineva iz marine. Pred nama je dobrih 60 milj okoli rta do Siracuse. Veter je danes v pojenjanju in morava motorirati tri četrtine poti preden lahko razvijeva jadra in s polkrmo plujeva do zaliva Porto Grande pod Siracuso. Tja priplujeva po 12 urah plovbe in vrževa sidro pod lepo veduto starega dela mesta Siracuse, Ortigia. Tako sem po 4 tednih zaprl krog okoli Sicilije. Od tu bo pot vodila spet nazaj v Jadran.
 
Jutri popoldan že pričakujeva nova gosta, Gašperja in Maherja, v soboto bo nakupovanje in nato prečenje Jonskega morja vse do vhoda v Jadran. Lp z zadnjega javljanja z vroče Sicilije.
 
 

fotogalerija >>>                                                           na vrh  

osveženo:  16.03.2023 © Miran 2012