Jadralni klub
LOKA TIMING
Škofja Loka

a

 

Tinga Tinga v Italiji

 <<< 3.etapa 5.etapa >>>

Saj to je »gustoza đita« ! (kulinarična tura)
ETAPA-04:     22. - 25. junij 2012
Siracusa-Catania-Taormina-Messina
 
Po Darku Nataša! En boljši kuhar od drugega! Kaj naj rečem, vse bolj in bolj uživam. Če sem prejšnji teden ob svoji skromnejši kuhi uspel mogoče sneti kak dekagram teže (predvsem nisem imel teka zaradi hude vročine), mi jih zdaj Nataša vrača nazaj. Po moje smo že po treh dneh preko bivše teže. Ampak, ko je pa tako dobro...
 
Ta petek sta se mi namreč pridružila Ivo in Nataša, ki v življenju tudi dajeta visok poudarek kakovosti užitkov prehranjevanja. Na to kaže že težka potovalka Iva, ki mi z letalom iz Trsta preko Rima do Catanie pritovori: 6 litrov res dobrega domačega refoška, pol litra domačega olivnega olja, pol litra domače grape iz žižule, kilogram kraškega pršuta, dve domači suhi salami, kosmiče in celo zmrznjeno meso za dva obroka. Pa še sem kaj pozabil... (to sem zapisal samo kot vzpodbudo tistim, ki boste še prišli k meni v naslednjih tednih...). Se bomo na slastno temo še vrnili, samo da najprej poročam, kaj se je še zgodilo.
Na sidrišču v Sirakuzi sem res lenuharil, saj sem na barki delal le zgodaj zjutraj. Po 10.uri je bilo namreč že prevroče. Vsak dan sem se z gumenjakom zapeljal v mesto ali po opravkih ali na potepe. Predvsem sem se pa prepustil »duhovnim« užitkom, bi rekel moj prijatelj Veljko. Veliko sem čital in tudi spal. In je čas kar hitro minil.
 
Ni pa bila hitra dobava mojega novega francoskega sidra. Naročilo je bilo plačano in odpremljeno 11.junija. Proizvajalec mi je javil, da bo dostava v našo marino nekje v 5-6 dneh, najkasneje pa v torek 19.junija. Ko v torek ni bilo nič, sem seveda poklical v Francijo. Preverili so preko svojega francoskega logista, ki je javil, da so me Italijani klicali po telefonu, a se nisem javil. Klicali so na fiksen telefon marine, kjer res ne dvigajo redno telefona. Obljubili so, da me v sredo pokličejo. V marini sem vse mornarje seznanil, da čakam sidro in se vsak dan dvakrat oglasil, če je kaj novega. Spet nič in zato zahtevam od proizvajalca, da mi sporoči kontakten telefon italijanskega špediterja. Končno dobim telefon in z mojo italijanščino kličem:
»Ja, seveda, bomo dostavili, a danes ne bo šlo - »jutri«! (saj veste, najpogostejša beseda v španščini je »man~ana«, v italijanščini pa »domani«). Jutri je petek.
»OK, jutri, a nujno najkasneje do 10.ure, ker kasneje bom zapustil marino.«
»Velja.«
V petek, 22.junija sem imel adrenalinski dan. Vsaj po enotedenskem počivanju je bil kar šok. Najprej sem se zbudil na sidru, ko je že ob 7h zjutraj veter nažigal tja do 22 vozlov. Po celem tednu skoraj polne bonace, moram danes v marino v tem vetru. Počakam kako uro, če bo padel, a ne kaže na manj, prej več. Zato dvignem sidro in se zapeljem v marino. Kljub močnemu bočnemu vetru se mi ob pomoči mornarja uspe v prvo privezati. Mornar mi takoj reče: »vašega sidra še vedno ni.« Ura je 10. Pokličem špediterja. Uspeh je že to, da se po četrtem klicu sploh kdo javi.
»Aja, vaše sidro. Pravite v marino Siracuse. Danes ne bo šlo, v ponedeljek.«
Zdaj ponorim. Povem jim, da mi ga dostavljajo že cel teden in jaz tu čakam brez veze!
»Kje pa imate skladišče, da sam dvignem sidro«, vprašam.
»V Catanii.«
»Potem mi ga jutri dostavite tja, saj bom priplul v Catanio.«
»Jutri je sobota in ne delamo. Sem vam rekel, v ponedeljek.«
Odločitev je jasna, če sidra ne bom šel dvignit, ga tudi ne bom dobil. Zato ga prosim za njihov naslov. Dobim le skopo informacijo kraj Paterno (20 km iz Catanie), izvoz za  Piano Tavola, proti Passo Bello, Contrada Cugno.
»In naziv vaše firme?« 
»Artoni Trasporti«
»Vas bom lahko našel?«
»Pokličite, ko boste tu.«
Grem po rent a car, saj sem dogovorjen z Ivom in Natašo, da ju pričakam na letališču in gremo potem z avtom še nabavit hrano in pijačo. Z avtom se peljem tistih 80 km do Paterna, a že po izvozu z avtoceste se zgubim v mali vasi in ogromni industrijski coni z novimi in še več zapuščenimi stavbami. Nikjer nobene table z naslovi ali table firm. Se ustavljam, sprašujem. Ljudje so prijazni, a povsem gotovi niso, ko me usmerjajo. Dve uri rabim, kar šestkrat se ustavim in sprašujem, kje najti mojega Artonija. Namreč njihov telefon molči od 12,30 dalje (čas kosila). Končno imam srečo in na koncu slepe ulice res najdem neoznačen vhod na skrito dvorišče s tovornjaki in skladišči.  Najdem jih, ker so visoka vrata ravno odprli nekemu šleparju. Tudi vratar mi odpre in me usmeri v pisarno. Tam je precej komercialistov. Prvi, najmlajši se ravno baše s sendvičem. »Gospod, pridite čez uro in pol, zdaj imamo ravno kosilo.« Popenim, ves sem premočen od vročine in iskanja, temperamentno opišem, kako me nategujejo, kako sem osebno prišel, ker oni niso opravili svoje storitve. Pride šef in se mi opraviči. On je govoril z mano po telefonu in mi obljubljal dostave. Malemu naroči, naj mi takoj predajo paket. Seveda zadeva traja še pol ure, saj je tu administracija, kopiranje moje osebne izkaznice, dobavnice in še skladiščnik, ki mi milostno pripelje z viličarjem velik paket, z 22 kg teže. Vztrajam, da ga še razpakirava, saj moj mali Fiat Panda nima tako velikega prtljažnika, pa še na letališče se mi mudi, da pričakam novo posadko. Uf, uspelo je. Sidro imam. Iva in Natašo pa tudi ujamem, saj pridem v letališko avlo pet minut pred njima.
 
V soboto zjutraj gremo še na tržnico v Siracusi, ki je res lepa in živahna. Ponudba sadja, zelenjave, rib, mesa, sirov in kruha je res pestra. Nataša najprej obišče sirarja, Grka, ki jih je gostil med njunim obiskom tržnice to Novo leto. Z Natašino gladko italijanščino se odpre živahno gostoljublje vse ekipe. Dobimo na pokušino sendviče, razne sire in nakupimo več kot rabimo. Nato pokupimo še pol tržnice. Nataša je dobro organizirana in naju z Ivom opremlja z močnimi vrečkami, da lahko vse nakupljeno nosiva. Priznam, da toliko sveže hrane še nisem tovoril na našo barko in prepričan sem, da bo to kulinarično bogat teden. Nakupili smo: paradižnik, paprike, kapre, bučke, kumare, melancane, koromač, čebulo, česen, stročji fižol, breskve, marelice, jabolka, sire (ricotto, pecorino, konjski rep), pa kotlete ribe mečarice, pa škampje repke,pa..
Barka je založena kot za dooolgo prečenje oceana. Vrnemo avto, plačamo marino in odplujemo.
 
CATANIA - drugič:
Na rtu pred Siracuso dobimo kar poštene valove v kljun, a veter obrne rahlo na severovzhod, mi pa na severozahod, tako da uspemo nastaviti lepo orco in jadramo direktno proti Catanii. Pred vhodom v luko moramo najprej počakati izplutje ogromne potniške križarke. V izhodu srečamo še tovorno ladjo. Najdemo lep privez v klubski marini Circolo Nautico N.I.C., kjer imajo celo mornarja, ki govori gladko angleško. »Prizna« mi le 11,00m dolžine, da plačamo nižjo tarifo, kot je za čolne nad 11,01m. Po kosilcu (pašta milaneze, popečena mečarica z bučkami, mariniran paradižnik s feferoni in kaprami, rose in napolitanke) moramo najprej malo urediti misli. V mesto se odpravimo po 19.uri, ko sonce izgublja na moči. Peš do centralnega trga Plazza Duomo in Vie Etneo ni daleč in že smo med domačini, ki polnijo korzo. Sprehodimo se tudi mi, a le enkrat. Nato sedemo v mestno kavarno, kjer smo zadnjič s fanti že pili odlično belo sicilijansko vino. Zato pogumno naročim I Versi Bianco (Fondo Classico). Ko natakarju povem, da ga nisem našel v nobeni prodajalni, me pomiri, da ga točijo le v izbranih lokalih, ker je vinarna manjša.  Spet uživamo v hladnem, dokaj polnem, skoraj slanem zlatorumenem vincu z resno svežino pridiha malvazije. Tudi alkoholna stopnja je zmerna, kar je v teh vročih dneh ključno. Ivo je prijetno presenečen, ker po šoku cen piva v Siracusi (točeno pol litrsko pivo smo plačevali po 7 – 7,5€ in pregreti barba je po avanturi s sidrom na dušek spil kar 3), tu plača le 4€ za kozarec vrhunskega vina.
 
TAORMINA – drugič:
Naslednji dan nadaljujemo našo plovbo proti severu, tokrat do Taormine. Danes je veter točno iz severa in naša smer je točno na sever. Seštevek obojega je spet motor. Malo manj kot 30 milj in pridemo do zaliva Giardini – Naxos pod Taormino. Tokrat se izognem maltežanu Georgeu, ki tu trži boje in se raje zasidramo. Moramo preveriti moje novo sidro. Lepo prime in nas drži do jutra! Kar me v tem zalivu preseneti, je hipno prenehanje severnega vetra iz 15-20 vozlov na 5 vozlov že ob 14,30. Običajno ta veter tu vleče do sončnega zahoda. Danes je očitno nekdo zaprl vrata in prepiha ni več.  Zato postane vroče in posadka (cela, da ne bo pomote!) se skopa. Voda je osvežilna - 21°C, še bolj pa meduze, saj uspem eno najti in pošlatati, da me popeče po prstu. Nataša nama spet pripravi nedeljsko gostijo: sredi vročega dne je postregla ohlajeno solato iz stročjega fižola s česnom in jajcem, za večerjo pa hladno predjed iz mariniranega koromača v pomaranči (ali sploh poznate finochio – italijansko specialnost), pašto alla norma (temni špageti aldente, omaka z melancani, suhimi paradižniki, kaprami in vrsto začimb, čez vse pa sveže nariban sir ricotta) in slastne vkisane paradižnike. Za zaključek si Nataša privošči kavico, midva pa dobiva čajček in napolitanke. Pred tem sva okusne grižljaje zalivala z refoškom. No, pa recite, če življenje ni lepo! Se pač matramo po svoje... Obilna prehrana in osvežilna kopel posadko tako utrudita, da ne zmore strmega vzpona v vas Taormina. Vsi smo že bili tam, zato raje uživamo v mirnem sončnem zahodu.
 
MESSINA:
In že je tu naš državni praznik, 25.junij. Hm, nihče se ne more točno spomniti uradnega naziva. A mi ga vseeno praznujemo. Vstanemo pred budnico, že s sončnim vzhodom ob 5,20. Danes in jutri plujemo proti Scili in Karibdi. Pred nami je Mesinska ožina, poznana po močnem morskem toku, vrtincih na sicilijanski strani (Karibda) in močnih sunkih vetra s Kalabrijskih gora (Scila). Do tja imamo 30 milj in po tablici bibavice za danes, se bo severni morski tok (scendente) z močjo skoraj 4 vozlov obrnil v našo smer (v montante) ob 8,22. Takrat bomo ravno na vhodu v ožino. Res nas najprej protitok in valovi ustavljajo, da motor komaj zmore 4 vozle, nakar se tok obrne in s 6,5 vozla se poženemo na sever do Messine. Prispemo skoraj uro prej kot predvideno in se zavežemo v edini marini na tem delu Sicilije, Marini del Nettuno, Messina. Mornar je zelo okreten in natančen, saj je ta marina zahtevna za vplutje in vezanje. Je zelo majhna in obrnjena proti severu, morje v njej povzroča visoko nihanje morja, veter te tišči med veze, ki so zelo skupaj. Najprej nas z gumenjakom zadrži pred marino in pregleda, da spustimo bokobrane čisto do morske gladine. Vezal nas bo namreč na pontonske palce plavajočega pomola, ki so zelo nizki. Preveri še privezne vrvi in me povpraša, ali bom pristal s krmo ali kljunom. Nato gremo na vez in seveda v prvo uspemo umiriti barko na poskočnem pomolu. Messina je pred nami in čaka, da jo osvojimo. A za to imamo še čas. Najprej s sladko vodo razsolimo našo palubo, ki so jo zadnje 3 dni zalivali valovi, da bi lahko sol za kuhanje nabiral na priponah kar z žlico. Nato spet zablesti Nataša s hladno antipasto (nekaj hladne pašte od včeraj, pršut in sir pecorini ter vkisani cveti kaper) in toplim primo piatom (popečeni melancani s sirom in posušenim paradižnikom), refoškom, piškoti in čajem. Tako, malo za malico sredi dneva. Spet moramo urediti misli, da se pripravimo na ogled mesta.
Mesto nas ne preseneti. Ivo in Nataša ugotovita celo, kako je nekdo uspel prepričati mestno administracijo, da je Mariji postavila cerkev. Kajti prikazala se mu je Marija in mu jasno povedala, da bi se tu na tem mestu spodobilo postaviti ji svoj hram iz javnih sredstev. In so ga postavili...
Tako vsaj piše na temeljnem kamnu cerkve...
 

fotogalerija >>>                                                           na vrh  

osveženo:  16.03.2023 © Miran 2012