Naš naslednji postanek je skrajna jugovzhodna točka italijanskega škornja, SANTA MARIA DI LEUCCA. Tu se končuje Jadransko morje in pričenja Jonsko. Pred večerom dočakamo četrtega potnika za Sicilijo. Pride Mirko, ki je rojen na Reki, a je »samo« Slovenec. Tako zdaj naša posadka šteje 4 člane: 2 Hrvata in 4 Slovence. A preseneti me, ker tovori s seboj ogromen, trd, letalski kovček. Komaj ga uspemo pospraviti v krmno skladišče ob bokobrane. O, Mirko, Mirko... kot da bi prvič stopil na jadrnico, pa sva skupaj pričela jadrati v Grčiji pred davnimi 26 leti.

Sobota je naš najdaljši dan. Ob 04h začnemo naše prečenje Tarantskega zaliva. Pred nami je dobrih 70 Nm globokega Jonskega morja, ki tu vedno razvije visoke valove. Kljub vremenski napovedi JZ-3 (3 Bf < 10 vozlov vetra) imamo JJV-5 (nad 20 vozlov vetra). In začne se borba proti naravi: z močno skrajšanimi jadri in motorjem skušamo držati našo smer proti jugu, premec tolče v visoke valove, ki ob močnem vetru nosijo pršec preko našega kokpita. Pogosto preko naših glav poleti slano morje. Veter narašča proti sredini dneva in z njim tudi višina valov. Morje je že precej valovito: 4-5. Ostro jadranje v veter in povsem nagnjena jadrnica prepreči našemu kuharju Darku, da bi nam postregel kosilo. Uspemo pojesti le malo vložene tune s koruzo in kruhom. Po 14 urah dosežemo varen pristan v mestu CROTONE na jugu Tarantskega zaliva. Olajšanje? Ne – pač pa hudo presenečenje za barbo: ko se privežemo s kljunom na pontonski pomol, ob nameščanju lestvice ugotovim, da smo med plovbo izgubili sidro! Celodnevno poskakovanje na valovih je očitno zrahljalo vijake na WASI kroglični glavi, ki je verigo vezala s sidrom in sidro se je zmuznilo v morje.  Nekje, dobrih 2000m pod morjem, se je izgubil moj dragoceni »spade« (tip sidra), ki mi je odlično služil zadnjih 6 let. S Tingo-Tingo, če je le mogoče, prenočujemo na sidru, zato je to eden najpomembnejših delov njene opreme. Kupil sem ga po nasvetu Jožeta Mušiča, ki mi je pred leti ostro pokritiziral tovarniško izdobavljeno sidro »bruce«. Uvozil sem ga takrat iz francoske tovarne v Tuniziji za pravo premoženje 1760€. A še huje je spoznanje, da je na trgu najbolj reklamirana in certificirana WASI kroglična glava za sidro s 4 prečnimi imbusi, popustila. Kaj bi bilo, da se je to zgodilo na sidrišču, med spanjem na barki, ob močnem vetru. Lahko bi se skupaj z barko razbili na skalni obali... Če sem doslej le 2 krat letno preveril vijake na glavi in v sidrniku za varovanje z vrvjo privezoval glavo sidra, bom odslej pogosteje preverjal vijake glave in v sidrniku vezal samo sidro...

Večer preživi utrujena posadka z razočaranim barbo ob kozarčku kar v baru Lege Navale. Sobotni večer v starogrškem mestecu Crotone pomeni živahen obisk mestnega korza. Tu je korzo kar glavni pomol v naši luki. Povsem je zaseden z mestnimi prebivalci, ki so se pražnje oblekli in se ure in ure  sprehajajo gor in dol po pomolu. Ob 23h se komaj uspemo prebiti skozi to gnečo do našega veza na pontonskem pomolu.

Ob 3,30 zjutraj spet zapoje motor in z Zlatkom odpeljeva naprej proti jugu. Takoj dobiva z visoke obale nočni katabični veter, da veselo krajšava jadra, saj barko požene preko 7 vozlov. Žal je veter sunkovit in po slabi uri spet pade. Motoriramo do rta C.O Dell'Armi, kjer se pričenja Messinska ožina med Kalabrijo in Sicilijo. Tu se srečata Tirensko morje na severu in Jonsko na jugu v ožini 2 milj. Zato je tu močan morski tok in vedno piha. Mi smo na južnem, najširšem delu ožine. Takoj ujamemo lep bok in 20 vozlov severozahodnika nas požene s hitrostjo 7,8 vozla preko ožine. Danes je naš najhitrejši jadralni dan. Kot bi mignil premagamo zadnjih 20 milj do Sicilije. Ves čas nam obzorjem obvladuje mogočen vulkanski stožec Etne, ki stalno dimi. Sredi dneva smo že pod Taormino, kjer nas pričaka Maltežan George Rizzo in nas povabi na svoje boje. To seveda mastno zaračuna: 40€ za bojo brez drugih uslug. Za transfer na obalo, kjer je avtobus, nam spet vzame dodatnih 10€ v eno smer. Dober business! A TAORMINA je najbolj znani turistični biser Sicilije in tu se pač moramo pokazati.  Ves jugovzhodni del otoka je bil pomemben del antične Grčije in o prisotnosti Grkov pričajo še današnja imena naselij (recimo naša vas na kopnem se imenuje Naxos, enako kot največji otok Kikladov) ter številna grška gledališča in stavbe. V vas se pripeljemo z avtobusom, saj je umeščena v strmino Etne skoraj 300 m nad morjem. Dolgo vasico po dolžini preči glavna ulica, ki je en sam korzo in turistična ponudba po posebej zasoljenih cenah. Malo vstran, na robu pobočja pa je il teatro Grecco, ki pa so ga žal zaradi letnih prireditev omrežili s kovinskimi konstrukcijami tribun in odra. Sprehod po korzu in kozarček rujnega z opazovanjem mimoidočih je vedno užitek in si ga privoščimo tudi mi. Turistov je manj kot ob mojih prejšnjih obiskih izpred 7 in 5 let. Kar 80% turistov je rusko govorečih in gospe veselo nosijo vrečke dragih konfekcijskih trgovin. Noč na boji je mirna, nočno tišino le občasno zmoti vlak, ki pelje tik ob obali in trkanje boje ob naš kljun.

fotogalerija >>>                                                            na vrh