 15.06.2008
Regata SUŠAC 100X2 2008, 6.6.-8.6
Dušan Ušeničnik
.
Letošnje leto sva se podala z Igorjem na to regato s
polno mero občutkov še z lanske regate po najini nesrečni
diskvalifikaciji (za tiste, ki niso brali mojega lanskega poročila,
zaradi nejavljanja najine pozicije vsake štiri ure). Na pot sva se
odpravila v četrtek, ob 7:00 iz marine v Sukošanu. V Split sva
prispela po 12 urah plovbe, malo na jadra, malo na motor, tik pred
večernim sestankom posadk v klubskih prostorih jadralnega kluba
Mornar. Po začetnem nagovoru predsednika kluba nam je predstavnik
Aladina prikazal projekcijo vetov, ki naj bi pihali v času regate.
To je bila letošnja novost na Jadranski regati Visa - Dubrovnik -
Palagruža - Vis. Kot kaže, so se odločili, da nam na teh težjih
regatah pomagajo s še kako potrebnimi podatki o vetrovih. Sama
napoved pa ni bila nič kaj obetavna. Vetra nič ali pa zelo, zelo
malo, vse do nedelje. Mnogi smo bili mnenja, da bomo regato letos
težko zaključili. Upanje nam je dajala le napoved juga do 10 vozlov
med 21. in 3. uro s petka na soboto na odprtem morju, vendar je do
tja potrebno priti. Regatni odbor nam je ponudil podaljšanje roka
prihoda v cilj iz sobote ob 24:00 na nedeljo ob 18:00. Seveda smo to
posadke takoj sprejele. Po zakuski (odličen pršut in sir) sva se z
Igorjem odpravila k počitku, saj sva vedela, da naju čaka napornih
54 ur jadranja.
Petek. V zraku je bilo čutiti med posadkami
napetost. Vsi smo se zavedali, kaj pomeni jadrati po bonacah. Vsi
smo si želeli, da bi nam pihalo vsaj toliko vetra, da je trud vsaj
poplačan s prihodom v cilj. Tokrat ni bilo nobene garancije. Po
jutranjih toaletnih opravilih in kratkem zajtrku sva se z Igorjem
odpravila v trgovino in nakupila nekaj osnovnih živil. Opravila sva
kratek klepet z Ivanom Štravsom (X-46, Muca Maca) in Kristianom
Hajnškom (Pogo-40, Boxx). Vsi smo bili mnenja, da gremo na morje
stat v bonacah.
Ob predvidenem startu ob 12 uri se je ulil dež in so
start prestavili za eno uro. Končno so nas počasi začeli z gumenjaki
vleči ven iz marine (motorje so nam plombirali že prejšnji večer).
Start je bil, kot že vsa leta, izveden proti 1 navtično miljo
oddaljeni razbremenilni boji. Vetra je bilo za vzorec iz smeri JV.
Na bojo sva uspela pripeljati s špinakerjem okoli 10 mesta, tam pa
so se začele dogajati zanimive zadeve. Tik pred nama je na boji
prišlo do trka med First 40.7 in slovensko posadko Muca Maca. Potem
je bilo slišati kar nekaj sočnih pripomb ali kletvic po domače.
Midva sva uspela pravočasno spustiti špinaker in zapeljati okoli
boje. Sledilo je orcanje nazaj do štartne boje, ki je postavljena ob
pomolu Splitske luke, kjer nas je pričakala številna publika. Po
obratu okoli štartne boje smo zajadrali proti Splitskim vratom med
Šolto in Bračem. Takrat sva si lahko prvič privoščila malo počitka.
Stvari se na tej stranici vedno malo umirijo. Po nastavitvi jader,
ki jih je opravil Igor, naju je jadrnica kar sama peljala, zelo malo
korektur je bilo potrebnih na krmilu. Nahajala sva se v prvi
tretjini jadrnic, s čimer sva bila zelo zadovoljna. Veter je počasi
naraščal in dosegel hitrost 12 vozlov, idealen za jadranje. Celo
rahlo sonce nas je začelo greti skozi oblake.
Splitska vrata. Verjetno pričakujete, da bom napisal
kaj dramatičnega, pa ne morem, ker se ni nič zgodilo. Tako, kot sva
prišla v vrata, tako sva tudi iz njih odšla. Le hitrost jadrnice je
malo padla na sredini kanala. Sledilo je kar močno orcanje proti
Hvaru in Paklenim otokom. Že prejšnje leto se je izkazalo, da se pri
vetrovih iz južne smeri bolje obnese plovba po kanalu mimo mesta
Hvar, kot pa prezgodnje tiščanje v valove na morju proti Visu.
Mislila sva, da to veva samo midva, ha, ha. Vse posadke so zavile v
kanal. Veter je še pridobil na hitrosti, kar naju je razveselilo.
Pri otočku Jerolim, pred mestom Hvar, se je v daljavi že prikazal
otok Sušac. Bil je takrat, verjemite mi, zelo majhen. Do tu sva še
bila boj z Elanom 340, ki je bil posebej opremljen s 3D regatnimi
jadri, za krmilom pa je stal Jon Brecelj, bolj znan kot krmar na
našem Amisu. Uspela sva narediti nekaj čudovitih fotk, ki si jih
lahko ogledate v galeriji. Resnično, letos se je zbralo kar nekaj
zvenečih imen. Kasneje, ko je veter proti Sušcu slabel, pa žal nisva
mogla več držati tempa. Da ne pozabim. Pred Hvarom sva se z Igorjem
prvič javila po vseh možni telefonih in VHF naparavah, kje se
nahajava.
Pred Sušcem je veter padel na vsega 5 vozlov.
Vseskozi sva morala paziti na hitrost jadrnice. Koncentracija nama
ni smela popustiti celih 6 ur. Bilo je naporno. Ta stranica proti
otoku je vedno najtežja. K sreči, da je to v prvi polovici celotne
regate, ko sva še pri polnih močeh. Obrat sva naredila okoli 1:30
ponoči. Ob otoku so naju pričakali visoki valovi, ki so nama še
dodatno praznili jadra. Ko sva prišla iz sence otoka, sva dvignila
špinaker in se pričela dvigati nazaj proti Paklenim otokom. Ves čas
sva imela prste na rokah zvite v figo, da nama ne bi padel veter pod
5 vozlov. V teh razmerah sva še vedno dosegala hitrosti, ki so nama
zagotavljale pravočasen prihod v cilj. Od tu dalje pa je bil samo še
boj s časom. Vrh Paklenih otokov sva dosegla ob 5:15 (takrat je bila
prva regatna jadrnica GP42 z Darkom Prižmićem že v cilju), Splitska
vrata ob 8:00 in pa točko 300m do cilja ob 9:15. Tu pa so se začele
majhne težave. Veter je popolnoma padel. Še kako drži izrek, sonce
gor, veter dol. Takoj, ko se je pokazalo sonce izza oblakov, je
veter izginil kdo ve kam. Tako blizu cilja, pa tako daleč. Okoli
naju je bilo nekaj manjših jadrnic, ki so se odpeljale dalje, mi
večji in težji pa smo stali skoraj na mestu. Vsake toliko časa je
malo pihnilo, kot da bi nas hotel veter podučiti, samo če bo on
hotel, nas bo pustil v cilj in mi pri tem popolnoma nemočni. Po pol
ure borbe v bonaci sva nekako uspela prečkati ciljno črto, kar sva
takoj proslavila z odpiranjem šampanjca. Takrat rezultat sploh ni
bil pomemben. Prispela sva v cilj in to sva si najbolj želela celo
pot od Splita do Sušca in nazaj.
Za statistiko pa vam lahko povem rezultat, ki je za
naju velik uspeh. V cilj sva prišla od trinajsta od 32 jadrnic, po
korekcijskem času pa sva na koncu pristala na 14. mestu, ker naju je
prehitel jadralna legenda Miljenko Nikolić, ki se s svojo 6,50m
dolgo jadrnico že tradicionalno uvršča nekje med prva tri mesta. Za
pot okoli Sušca sva potrebovala 21 ur jadranja, opravila sva 112
milj, povprečna hitrost je bila 5,33 vozla. Vmes je bila hitrost
tudi 0 vozlov.
a
Na Galatheji sva branila barve JK Loka Timing Dušan
Ušeničnik in Igor Eršte.
|
|