FLOTILJA JK Loka Timing

Sicilija-Eolski otoki  13.-20.maj 2023

Na pobudo našega predsednika Marka Murna, smo že v drugo organizirali odslej tradicionalno jadranje flotilje naših članov v tujih morjih. Če smo se lansko leto na Severnih Sporadih v Egejskem morju uspešno izognili »uscani Zofki«, nam to letos ni uspelo. Sploh pravijo Italijani, ki so v tem tednu imeli precej poplav, da tako mokrega in vetrovnega meseca maja ne pomnijo. Kolesarji na dirki Gira pa se te dni še vedno soočajo s snegom, mrazom in dežjem. Tako smo tudi mi imeli smolo z vremenom. Spoznali smo, da so Eolski otoki upravičeno poimenovani po grškem bogu vetra, pa tudi to, zakaj mornarji Tirensko morje med Sicilijo, Ustico in Lipari (kot je drugo poimenovanje Eolskih otokov) štejejo za »bermudski trikotnik« Sredozemlja: neurje z nestanovitnim vetrom te namreč lahko nepričakovano preseneti, močni sunki vetra pa hitro dvignejo morje v čopaste valove.

Ampak vsemu slabemu vremenu navkljub smo se udeleženci imeli prav lepo in pridobili nove izkušnje. Pravzaprav smo izkoristili vsa možna vremenska okna in se brez težav z opremo ali s slabim telesnim počutjem židane volje vrnili v matično marino.

Eolske otoke sestavljajo Vulcano, Lipari, Salina, Panarea, Stromboli, Filicudi in Alicudi. Vulkanski otoki so v sorazmerno majhnih razdaljah nanizani dobrih 20 nm severno od Sicilije. Zadnji trije ne nudijo nikakršnega zaliva in zavetja, zato niso varni za obisk v slabem vremenu. Tako smo se morali odpovedati sicer atraktivnemu, še vedno delujočemu vulkanu Stromboli, ki »kihne« približno na vsakih 22-25 minut in je že tisočletja najstarejši svetilnik ladjam, ki plujejo ob Italiji skozi Mesinsko ožino. Najpomembnejše štiri otočke pa smo obiskali in si ogledali njihove znamenitosti.

Pa začnimo lepo po vrsti:

Najem jadrnic smo uredili že konec lanskega leta pri češkem čarteristu Gais, ki ima bazo svojih Dufour jadrnic v marini Portorosa pri kraju Furnari na severu Sicilije. Cene so bile ugodne in tudi jadrnice so zadovoljivo delovale. Prijavilo se je 5 skiperjev, ki so s svojimi posadkami šteli 33 udeležencev. To so bili Lado Kržišnik, Milan Vodnik, Luka Zajc, Franci Ziherl in Marko Murn, ki je vodil celotno flotiljo. Transport na Sicilijo so si posadke uredile različno. Udeleženci, ki so potovali s štirimi avtomobili, so si spotoma ogledali še nekaj italijanskih znamenitosti in celo podaljšali obisk Sicilije za svoj dopust. Ostali so prileteli iz Trsta in Benetk.

V soboto popoldan je bil prevzem jadrnic, nakup hrane in pijače ter skupinska večerja v marini. Glede na aktualne vremenske napovedi, ki so se dejansko menjavale iz dneva v dan, je flotilja prilagajala svojo ruto plovbe in privezov.

Tako smo v nedeljo delno z jadri, večinoma pa z motorjem prepluli 32 nm mimo otoka Vulcano in Lipari do Saline. Postanek na sidru pred podmorskimi sulfatarami (vroči morski vrelci spuščajo v ozračje žveplov dioksid) Vulcana nas je že na daleč prepričal, kako smrdijo gnila jajca. Vez v simpatični vasici Salina smo nekateri izkoristili za nakup tradicionalne sicilijanske sladice »canoli«, ki nam jo je tamkajšnja stara slaščičarka pripravila povsem sveže. Bile so res slastne. Drugi so pokusili prav tako tipično sicilijansko jed »arancini«: pohane riževe knedeljne, polnjene z ragujem ali drugimi nadevi. Seveda pa povsod nudijo tudi ribe. Najbolj pogosta ponudba je mečarica, ki jih tu lovijo s posebnimi ladjami, tako da jih harpunirajo, medtem ko spijo na površini. Očitno jih je še vedno precej.  V marini Santa marina Salina so nas ponoči prali nalivi dežja in proti jutru se je dvignil južni veter.

Pred napovedanim neurjem za naslednjo noč smo se umaknili v varno marino Pignataro na otoku Lipari. Do tja je smo tistih 9 nm zmogli zgolj z motorjem v razburkano morje. Lipari je največji otok tega otočja in tu je tudi največje mesto Lipari. Na vezu v marini smo ostali dve noči in si dodobra ogledali otok, mestece in ponudbo vin, sadja, zelenjave, rib in gostiln, da o obisku arheološkega muzeja ne govorimo. Malo smo bili le razočarani nad obema marinama, ki sta imeli neuporabne toalete in tuše. Kot kaže se prava sezona letos tu še ni začela, oziroma je skoraj triletno mrtvilo v času epidemije Covida-19 pustilo kar hud pečat zaprtih lokalov, praznih hiš in pomanjkanja kadrov.

Sreda je bila še najbolj sončen dan v tednu. Jutro se je sicer začelo s krepkimi sunki SZ vetra, a smo kljub temu izpluli in s precej skrajšanimi jadri odjadrali do 12 nm oddaljene Panareje. Jadranje je bilo res pravi moški užitek in vse skiperje je vodja flotilje prav posebej pohvalil nad obvladovanjem jadralnih veščin ter veščin sidranja. V Millazese zalivu pod Cala Zimmari otoka Panarea smo našli zavetje pred močnim vetrom in sorazmerno mirno sidrišče. Vsem obiskovalcem obale in arheološkega najdišča so le valovi predstavljali izjemen izziv izkrcavanja in vkrcavanja na gumenjake, saj ga ni bilo junaka, ki bi se vrnil suh. Da ne govorimo o tistih prekucnjenih v hladno morje. Temperatura morja je bila namreč še vedno med 17 in 18°C.  Ampak večina je to vzela kar za zabavo. Še bolj zabavno je bilo seveda opazovanje drugih namočenih.

Četrtek je bil dan skoraj brez vetra, le nekaj vala je ostalo od prejšnjega dne. Primotorirali smo do zahodnega zaliva Ponente na Vulcanu, kjer smo vrgli sidra. Večina udeležencev se je podala na planinsko pot na vrh vulkanskega kraterja. Žal je bila pot povsem razdrapana od hudournikov in vzpon po vulkanskem grušču ni bil ravno enostaven. Zaradi slabe vremenske napovedi, ki je obetala naslednji dan vse močnejši južni veter, torej prav iz smeri naše končne marine, smo se »ta stari« pomorski volkovi še isto popoldne vrnili v marino Portoroso na Sicilijo. Mlajši dve posadki pa sta ostali na sidru na Vulcanu in se v petek z jadri podali v 5 urno poskočno orco proti vetru in valovom, medtem ko so »ta stari« dan izkoristili za kopenske oglede Mesine in Tindarija.

Ampak v petek zvečer smo se vsi zadovoljni zbrali na poslovilni večerji v piceriji marine. Statistika tega tedna je bila sicer rekordno nizka po preplutih miljah in le nekaj  urnem jadranju, a veselo smo si nazdravili nad tudi tokrat izjemno izkušnjo. Željo po nadaljevanju flotnega jadranja so izrazili prav vsi udeleženci. Mogoče se naslednje leto odpravimo v Turčijo ali na Baleare, le zaradi svete Zofije, bi bilo bolje kak teden kasneje...

Marko