Prednovoletno druženje JK LOKATIMING na Dolenjskem, 3.12.2017
Zapisal: Marko Murn
Na letošnjo prvo adventno nedeljo smo se člani JK
LT odpravili v deželo cvička in modre frankinje, na Dolenjsko. To je
bil naš že jubilejni, peti prednovoletni izlet, namenjen odkrivanju
novih lepot slovenskih vinorodnih dežel. Člani kluba so že takoj na
štartu potrdili poimenovanje kluba ”Lokatiming”: točno ob 7,00 je
šofer avtobusa na zbornem mestu pred nekdanjim hotelom Transturist v
Škofji Loki zaprl vrata za zadnjim potnikom in odpeljali smo se. Kdo
pa bo bolj točen, če ne prav nekdanji časomerilci?
Za volanom naš preizkušeni šofer, Franc Košir, ki
vozi največji žirovski avtobus, saj ga vedno napolnimo. V Retečah
poberemo še Vodopivca, v Šentvidu nas čaka že ljubljanska ekipa. A
tu se pa zatakne: čakamo Jovanko. Ja, ona ni bila nikoli časomerilka…
Miloš preveri situacijo. Je zbolela. Ne bo treba več čakati – in
gremo. Nismo še zapustili ljubljanske obvoznice, že se Miloš in
Janez sprehodita po avtobusu s košaro Jagodicevih prest in majcenim
štamperlčkom vilijamovke. Odličen začetek dneva. Še Miloš je
zadovoljen, ko nas obere za strošek izleta. Nato sledi Markova
šolska ura:
“Dan bomo preživeli na vzhodu Slovenije, v
vinorodni deželi Posavje, okolišu Zgornje Dolenjske in Sremiča, kjer
prevladujejo vina in modre frankinje, pa portugalke, laškega
rizlinga, rumenega plavca, belega pinota, chardonnaya, sauvignona,
rumenega muškata in modrega pinota. Obiskali bomo znane vinarje v
okolici Krškega, zaključili pa v vasi Otočec pri Novem mestu.
Po
obiskih Slovenske Istre, Krasa, Vipavske in Slovenske Štajerske, se
podajamo na mogoče premalo promovirano Dolenjsko, ki v zadnjih leti
dviguje kakovost svojih vin na vrhunsko raven. Čakajo nas
posebnosti, kot je cviček - najlažje slovensko vino, bela modra
frankinja in čokoladno vino. Vmes pa še kulturni biser odlično
obnovljenega gradu Rajhenburg.
Glede na dobre izkušnje iz dosedanjih izletov je vsako leto težje
zadovoljiti visoka pričakovanja udeležencev. Tako smo tokrat
pripravili dokaj zahteven degustacijski dan: pri treh vinarjih bomo
imeli vodeno degustacijo kar 15 vzorcev vina..«
Seveda smo poleg načrtovanih degustacij nekaj vina popili tudi izven
vodene degustacije, da ne govorimo o pivopivcih. In začnimo:
Prvi postanek je za zajtrk. Po vijugasti vinski
cesti (kakšne pa naj bi bile vinske ceste) se mimo odcepa za vas
Dunaj (slovenski Dunaj!) pripeljemo v prvo hišo vasi Straža pri
Krškem, ki premore kar pet hiš in trikrat toliko otrok. Pred
obnovljeno hišo na vrhu hriba, tik ob brajdah vinske trte nas
pričaka mlad gospodar Lojze-mlajši. Dobre volje je. Včeraj se mu je
po štirih hčerah končno rodil prvi sin, Janez po imenu. Predstavi
nam svojo domačijo, ki jo je poimenoval “hiša frankinje Kerin”.
Popelje nas skozi sodoben proizvodni del vinske kleti do opečnatega
degustacijskega dela. Tu začnemo z zajtrkom. A ne na tešče: najprej
vsak dobi kozarec roze penine. Zraven gre sveža dolenjska pogača z
ocvirki. Naše burbončice kar oživijo in slina zalije usta. Mljask,
dobro se je začelo. Skozi polževo zavit hodnik pridemo do dolgega
omizja, kjer nas že čaka narezek domačih dobrot iz suhih salam in
klobas, kruha in sira.
Pojavi se še oče, Lojze-starejši, mojster
suhomesnih domačih salam. Krasijo ga veličastni brki in še bolj
veder nasmeh, saj je končno dobil vnuka. Skupaj z domačimi nam
postrežejo čaj in kavo. A Lojze-mlajši nam predstavi svojo
življenjsko pot, ki je skoraj iz zibelke posvečena trti in pridelavi
vina. Z diplomsko nalogo na temo najbolj perspektivne dolenjske
rdeče sorte, modre frankinje, je sprejel odločitev, da bodo odslej
poleg cvička (jasno) pridelovali le še modro frankinjo. Iz te sorte
pridelujejo 7 sort vina. Penino smo že preverili. Sledi ji kozarec
sveže, sadne lanske letine modre frankinje. Takšna nam je poznana.
Za njo pride na vrsto hišna posebnost – belo polsladko vino, bela
modra frankinja s komaj 9,5% alkohola. Modre frankinje iz linije
“Struktura” je žal zmanjkalo, nove letine pa še niso stekleničili.
Naslednji je “Keros”, Kerinov Eros ali sladko, slamnato vino iz
modre frankinje in za finale še alkoholizirana modra frankinja z
vinjakom iz iste sorte. Naša druščina se že ogreva. Živahen klepet
in nasmehi napolnijo prostor. Prešerno razpoloženje začini še Lojze
s prisrčno deklamacijo Pavčkove pesmice MOJ ROJSTNI KRAJ:
Nekje na Dolenjskem so kraji,
kjer dosti je trnja in dosti rož,
a zemlja je žena, ki že s
smehljaji
vžge srca najtrdnejših mož.
Tam pesmi so pisana polja,
verzi samotne, ozke poti
in trdna, nezmagana volja
kot ritem povsod valovi.
Tam žita, do prsi visoka
vsako poletje šume
in vsaka dlan je trda, široka,
kot
so široki in dobri ljudje.
Tam gre življenje od leta do leta,
večno
isti, zaključeni krog,
dokler
v grob ne pospremijo kmeta
vaiščani
in zemlja in bog.
A smrt nič ne menja ne zbriše:
polje ostane in delo in kruh
in po starem beljene nizke hiše
in v hišah po starem življenju
duh.
Iste prastare podobe na steni
in vedno enake skrbi,
življenje, ki tre se in peni
in zvon, ki le tole doni:
Nekje na Dolenjskem so kraji,
hiša, vinograd, košček polja.
Tam so meseci sami maji,
tam sem nekoč bil doma.
Bi lahko še pokušali in klepetali, a Marko se
oglasi s svojo vuvuzelo, ki kliče na pot. Nekaj buteljk kupljenih
Kerinovih frankinj zložimo v avtobus, medtem ko vrste naših soprog
pred edinim straniščem ni in ni kraja. Lojzeta pritrdita, da bo
njuna prva naslednja investicija še eno stranišče :)
Samo po hribu navzdol, tik pred mestom Krško
stoji zapuščen grad Leskovec in ob njem v 250-let stari vinski kleti
domuje klet dolenjskega cvička - KZ Krško. Naslednje leto bo klet
praznovala 90 let pridelave vina in svojega prvenca – cvička PTP (priznano
tradicionalno poreklo), kot je zaščiten v EU.
Nekoč so tu bivali
grofje Auerspergi. Bili so pisarji, literati in celo pesniki, zato
je graščina dobila ime Šrajbarski turn. V Arhivu RS hranijo
celo pisma grofa Auersperga našemu pesniku Francetu Prešernu, ki je
večkrat rad zahajal sem na obisk, da mu dolguje denar za odneseno
vino. Zato je vprašanje, če morda Prešeren ni ravno v tej kleti
dobil navdiha za svoj znameniti verz:
'Prijatli, obrodile
so trte vince nam sladko'.
Pred stavbo dvoetažne obokane vinske kleti s
slikovitimi hrastovimi sodi nas pričaka prijazna Katarina Simončič
in nas povede v hlad obokov z žlahtno plesnijo. Klet združuje
230 vinogradnikov in njihovih družin. Grozdje pridelujejo v
Dolenjskem in Bizeljsko-Sremiškem vinorodnem okolišu in so največji
pridelovalci cvička PTP. Poleg cvička pridelujejo še široko paleto
drugih vrhunskih sort, kot so modra frankinja,
laški rizling, zeleni silvanec, beli pinot in sauvignon. Več linij
modre frankinje, penine in predikatna vina poznih trgatev, jagodnih
izborov in ledenih vin še bogatijo dokaj eminenten arhiv vinoteke.
Degustacijo njihovih najboljših šest vinskih
proizvodov malo skvarijo nizke temperature, a Katarina nas ogreje s
Pavčkovo hvalnico cvičku:
"Božja kaplja troedina: cviček - vino imenitno,
suho in prijetno pitno,
kot ga dajejo črnina, frankinja in kraljevina,
pivcu in pevcu se prileže,
jezik in srce razveže,
in četudi ni za maše,
zmeraj paše, ker je naše,
vino nežno, živo, sveže."
Kako
prijetno lahko ogrejejo sončni žarki, zaznamo šele, ko hitimo v
toaletne prostore in po nakupih v trgovinico KZ Krško. Spet s
polnimi steklenicami polnimo prtljažne prostore našega avtobusa,
obogateni z novimi spoznanji o cvičku.
Vožnja v toplem avtobusu skozi Krško in vzdolž
Save proti Brestanici se prav prileže. Z zanimanjem poslušamo
razlago Aleša, kako so vodili projekt obnovo Rajhenburga,
najstarejšega izpričanega gradu na Slovenskem, mogočne utrdbe na
skali nad Savo, ki je branila prodore vsiljivcev v deželo Kranjsko.
Rajhenburg, res
impozantna kamnita stavba na vrhu prepadne skale nad reko Savo, je
obsijan z opoldanskim soncem. A decembrski hladen vetrc nas spet
osveži, ko lezemo iz avtobusa in prečimo obrambni jarek do vhoda v
graščino. Seveda smo Gorenjci modro izbrali termin našega obiska.
Danes je 3. december, rojstni dan našega pesnika Prešerna in dan, ko
vsi slovenski muzeji brezplačno odpro vrata obiskovalcem. Tako nam
blagajničarka natisne 53 brezplačnih vstopnic in dve vodički nas
popeljeta v osrednjo dvorano gradu na ogled filma o zgodovini in
obnovi gradu.
Skozi stoletja se je zvrstilo precej rodbin lastnikov gradu, vse do
leta 1881, ko so grad kupili ambiciozni menihi trapisti. Menihe so
aprila 1941 Nemci pregnali in v gradu uredili selitveno taborišče za
izganjanje Slovencev. Iz gradu je na pot izgnanstva v Srbijo, na
Hrvaško in v Nemčijo odšlo okrog 45.000 Slovencev. Po končani vojni
so v gradu uredili ženske zapore, ki so bili v funkciji vse do
junija 1966. Zdaj z gradom upravlja Občina in Turistično društvo
Brestanica.
Naši vodički in vodja obnove, naš Aleš, nas v
dveh skupinah povedejo skozi labirint res izjemno pretanjeno
obnovljenih srednjeveških prostorov, v katerih so na ogled številne
zbirke različnih tematskih sklopov: Slovenski izgnanci,
Politični zaporniki in interniranci, Trapisti v Rajhenburgu,
Brestanica skozi čas, olimpijec Primož Kozmus idr. Mi se malo
bolj posvetimo le tisti, ki pripoveduje o bivanju menihov trapistov.
Ti so tu izdelovali sire, čokolado in likerje. Prvo čokoladarstvo v
naših krajih so namreč začeli prav tu v Brestanici.
To
tradicijo čokoladarstva moramo tudi sami preveriti. Zato se
zapeljemo mimo Kozmusovega hostla Klub pod lipo do konca vasi
Brestanica, kjer stoji Hiša trte, vina in čokolade. Domačija
družine Kunej je že peto generacijo center za vzgojo trsov
vinskih trt, vinogradništvo in vinarstvo. Vinograde imajo na
vinorodnem Sremiču, Armeškem in Velikem kamnu. Nekaj jih je prav na
odličnih legah nekdanjih lastnikov, menihov trapistov.
Mladi gospodar Aleš Kunej nam predstavi njihov bogat sortni izbor:
sauvignon, chardonnay, laški rizling, rumeni muškat, modro
frankinjo, modri pinot, zweigelt in žametno črnino. Poleg mirnih vin
pridelujejo tudi peneča vina in jagodne izbore. A to še ni vse. V
letu 2013 so na trg lansirali prav posebno pijačo, rdeče vino
oplemeniteno s temno čokolado - Chocolat Impérial. Po
izrednem svetovnem uspehu so ji dodali še belo vino oplemeniteno z
belo čokolado - Chocolat Impérial blanc.
Gremo to preverit v njihovo klet, kjer so že pripravljeni kozarci in
prigrizek. Ob Alešu nam kozarce polni tudi njegov oče Lojze in
pomaga Aleševa soproga Emanuela, ki jo je pripeljal s Portugalske.
Spet se vrstijo kozarci penine, chardonnaya, modre frankinje in
seveda obeh aromatiziranih pijač na osnovi vina, Chocolat Imperial
rdeče in belo. Vmes posamezniki ob Lojzetovem povabilu k pipicam
pokušamo tudi mlajše kapljice letošnjih vin, ki zorijo v inoksu:
laški rizling, rumeni muškat. Zanimivi čokoladni pijači se lepo
podata k domačim čokoladnim pralinam, a še bolj bi jih uživali, če
bi vse skupaj doživeli v toplejšem okolju. Tako pa se naša
premražena skupina po nakupih domače čokolade in vin kar
samoiniciativno vkrca na topel avtobus, še preden se iz hiše prikaže
Marko s svojo vuvuzelo.
V
mraku dosežemo našo zadnjo današnjo točko, to je gostilno
Pri Štefki na Otočcu. V topli sobi nas Melita
hitro postreže z vročo juho in dolenjskimi dobrotami. Premrla telesa
pivcev se počasi tajajo. Ozračje
ogreje še domači trio mladeničev s
harmoniko, kitaro in kontrabasom. Nekaj parov se zavrti med mizami,
nekaj jih odide po dim na sveži zrak, žejni fantje pa se stisnejo k
šanku, da po napornem dnevu popijejo še kako šilce žganja in vse
skupaj poplaknejo s pivom. Marko se po 3 urah gostovanja kar precej
namuči s svojo vuvuzelo priklicati vse lokatimingovce nazaj na
avtobus. Ko Fudge pripelje še Manjo, poženemo proti domu.
A glej ga zlomka, nismo še prevozili
Otočca, ko Matjaž pogreši denarnico. Panika. Miloš k Marku, ta kliče
nazaj v gostilno. “Vse v redu! Tu je!” jo s skupnimi napori
sopotnikov najde v žepu Matjaževe bunde. Lahko nadaljujemo pot domov.
Potniki se umirjajo.
Alkoholni hlapi pomagajo k dremežu. Le naš
predsednik Dušan se ne da. Izvleče svojo kitaro in nam zapoje ob
njenih strunah. Njegov repertoar je vse boljši. Tudi dolga vožnja do
Ljubljane in naprej do Škofje Loke ni problem. On bi še pel, le glas
mu počasi ugaša. Pri Plevni mu z zadnjimi napori iz glasilk
prišepeta še zadnja pesem. Ura je enajst in čas je, da gremo domov.
So tu že naša leta. Je jutri ponedeljek in bo treba v službo. A bilo
je spet fajn. In če velja obljuba Manje in Marka, gremo naslednje
leto spet: verjetno v Haloze in Prlekijo ∞
Marko Murn |