Matic Vrečko: Solo Palagruža

Jadranje je v zadnjih letih postalo velik del mojega življenja. Spomladi servisi, regate, tečaji, poleti skiperaže in jeseni spet regate. Za vse sem zelo hvaležen. Jadranje intenzivno spremljam in solo regate kot sta npr. Route de Ruhm in Vendee Globe so me pritegnile. Imel sem željo po preizkušnji jadranja v solo formatu. Nekaj, kar me bo postavilo iz cone udobja, da se bom naučil še več o sebi in o jadranju.

Start!

Na večjih regatah se jadra do Fastnet rock-a, Lampeduse ali Jabuke, jaz sem se odločil za Palagružo, manjše otočje s svetilnikom sredi Jadranskega morja. Naša jadrnica Elan 450 Karpo je privezana v marini v Biogradu, kar naredi mojo misijo dolgo okroglih 200 milj. Na dobre pol poti je Vis, ki bi mi lahko služil kot zavetje v primeru stiske ali utrujenosti.

Premišljeval sem o različnih aspektih solo jadranja. V kolikor konzervativno izbiram kvadrature jader bodo manevri in menjave jader izvedljivi. Avtopilot je za tak podvig ključen, zato sem moral naštudirati različne funkcije in parametre, ki jih lahko spreminjam glede na stanje morja in vetra. Dodal sem tudi daljinec, s katerim lahko smer upravljam od koderkoli na barki. O spanju sem premišljeval premalo, sem si mislil, da bo že šlo. No, priznam, glede tega bi se lahko bolje pripravil.

Po biogradski Karnevalski regati sem si za izvedbo projekta vzel 5 dni. Vremenska napoved je bila idealna, v torek popoldne blagi maestral in v četrtek cel dan blagi jugo. Večino jadranja bi bilo z vetrom - hitro, udobno in obvladljivo. Pospravil sem barko, nakupil potrebno hrano in odrinil. Za štart sem v torek ob 16.00 uri določil tipično štartno linijo pri zelenem svetilniku na biogradski rivi. Piha 5 vozlov maestrala, top! Zadnjo minuto dvignem genaker in štart! Juhu, gremo! Jaz, barka in avtopilot.

 V pašmanskem kanalu je bil ozek pas teh petih vozlov vetra, povsod drugje pa bonaca, zato sem v duhu hitrega jadranja delal gybe vsakič ko sem prišel do roba. Do konca kanala sem jih naredil že osem in vsakič je bilo kar naporno spravit tistih 188 kvadratnih metrov gennakra na drugo stran. Premec sem nato obrnil proti Samogradskim vratom med Žirjami in Kornati. Ko sem prišel mimo Gnaliča je maestral dvignil na prijetnih 10 vozlov, jaz pa sem imel prijetno jadranje čez Murtersko morje.

 Prvi sončni zahod

Začelo se je temniti. To bo moja prva solo noč in jaz sem bil primerno temu nervozen. Samogradska vrata so zoprno območje, nadrobljeno s čermi in majhnimi otočki, potrebna je previdna plovba. Kljub dobrim razmeram, vidljivosti in trem neodvisnim sistemom za navigacijo se je moja nervoza stopnjevala cel odsek do zadnje čeri, nato pa le malo popustila. AIS zaslon je bil prazen, obzorje temno, jaz pa sem začenjal razmišljati o svojem prvem spancu. Počasi sem začel dojemati, da barka gre, avtopilot vozi, genaker je natriman ampak nihče ne gleda naprej!! Dokaj nenavaden občutek s katerim se uležeš v posteljo. Alarm je nastavljen na 20 minut, jaz pa se kar s hlačami in puloverjem uležem in ležim. Haha, kakšno utopično pričakovanje, da bom kar v prvo zaspal v takih pogojih.

 Gennaker vleče

Gybe v smeri proti Biševu sem načrtoval v ritmu svojih 20 minutnih 'spancev'. Se pravi sedaj, ali čez 20 minut, ali čez 40… Haha, ni se zdelo narobe. Kmalu sem naletel na prvi problem, ki se ni zdel dramatičen, vendar sem imel to in naslednjo noč manj mirno. Avtopilot ni dobro deloval v funkciji wind-vane, kar pomeni, da krmari glede na kot na veter. Hitro po vklopu te funkcije je prišlo do prenihajev in tudi ko sem spreminjal osnovne parametre težave nisem rešil. Tisto noč je pihal veter iz severozahoda, po smeri dokaj nestanoviten in se obračal kar za 20 stopinj. To je pomenilo, da sem moral ob vsaki spremembi vetra ročno na daljincu popraviti smer barke. Velikokrat se je genaker pred tem izpraznil, kar ni bilo ravno optimalno, sploh ne za moj intervale spanca.

Hitrost vetra je počasi narasla na 13 vozlov in barka je letela. Šel sem ob zahodni obali Biševa, kjer sem srečal zelo osvetljeno ribiško ladjo, ki na moje presenečenje ni oddajala AIS signala. Nato sem imel pred seboj prazno morje, se malo sprostil in uspelo mi je parkrat zaspati. Do jutra se je veter umiril na 5 vozlov nato dopoldne še na samo 3 vozle. V teh spokojnih pogojih je bilo težko ostati skoncentriran, ampak sem nekako zmogel.

Sončni vzhod

Dopoldne sem si dogajanje popestril s prvim spustom drona z barke med plovbo. Nisem vedel kaj naj pričakujem, enostavno sem poskusil. Občutek je bil nelagoden, vendar sem po uspešnem pristanku in dobrimi posnetki v žepu vedel, da je bilo vredno. Jadranje v treh vozlih na genaker je bilo zahtevno. Veter je spreminjal intenziteto in smer, pihal v pasovih, jaz pa sem se trudil, da v doglednem času pridem do Palagruže. Gybi so bili zahtevni. Tipično sem lahko naredil vse iz kokpita, v teh pogojih pa sem moral na premec, genaker prevleči na drugo stran in istočasno klikati na daljinec avtopilota, da se je Karpo obrnila v pravo smer.

Dobil sem super idejo, da bi z dronom posnel barko kako vplujem med Palagružo in Malo Palagružo. Podvig je kot na regati zahteval dobro koordinacijo zaporednih manevrov, ki sem jih splaniral in solidno izvedel. Ves čas sem bil iz cone udobja in ko sem se končno privezal na bojo v zalivu pred Palagružo, sem si kar oddahnil.

Prihod na Palagružo

Na priporočilo mojega očeta sem imel s sabo SUP, s katerim sem odveslal do obale in se odpravil na ogled otoka. Presenetile so me rastline, ki so povsem drugačne kot na ostalih otokih. Po kratki potki sem se povzpel do svetilnika in se razgledal. Veliko morja, zelo veliko morja je bilo videti v vse smeri. Sušac je bil viden, Lastovo še nekako, Vis se je skrival za meglico. Za nagrado sem si odprl radler, ko me je iz okna svetilnika ogovoril svetilničar. Povabil me je na obisk in razvila se je debata. Je iz Korčule in na Palagruži dela že 24 let, en mesec je tukaj in en mesec doma. Pokazal mi je stopnice do svetilnika in radovedno sem se povzpel do vrha. Svetilnik, se pravi leča, žarnica in sam obračalni mehanizem so bili zelo zanimivi. Naredil sem še par posnetkov in se vrnil dol. Zahvalil sem se svetilničarju in se odpravil na barko, pot nazaj bo še dolga.

Palagruža

Ves čas ogledovanja otoka je bila bonaca in tudi po povratku na barko je izgledalo, da bo se situacija ne bo spremenila. Zato sem svoj odhod prestavil na deseto zvečer in si s tem pridobil nekaj ur dobrega spanca. Ko sem odrinil, je bila trda tema, veter se je zbudil na prijetne 4 vozle severozahodnika. Smer me je malo presenetila, saj je bil preko noči že napovedan jugo. No, ni kaj, odprl sem genovo in začel orcati v smeri Visa. Kljub šibkemu vetru si je barka lepo ustvarjala svoj navidezni veter, zato se je nemalokrat zgodilo, da je prešla 5 vozlov hitrosti. Veter je bil stabilen in dela z avtopilotom nisem imel. Ob polnoči sem šel spet zadremat in namesto da bi me zbudil alarm čez dvajset minut, me je zbudila plapolajoča genova čez 2 uri! Opa, očitno sem izklopil alarm in se ulegel nazaj. Komaj sem zbral misli, da sem preveril kaj se dogaja. Veter je ugasnil na 2 vozla in spremenil smer. Skoraj deset minut sem se rabil prepričevati, da sem vstal iz postelje in šel zamenjat jadro. Genovo sem zvil in dvignil drifter, posebno jadro za šibke vetrove in jadranje v bok. Barka je spet štartala, vendar samo na en do dva vozla hitrosti.

 Svetac

Zjutraj in celo dopoldne sem lovil najmanjše sapice ter se trudil s trimom jader, da se do prihoda napovedanega juga spravim čim dlje. Obujal sem spomine iz lanske regate Rolex Middle sea race, kjer smo večino osmih dni prepluli v podobnih pogojih. Plovba nazaj je potekala bolj po zahodni strani proti Svetcu, nato sem smer spremenil proti Jabuki. Izza oblakov se je pokazalo sonce in tudi moje razpoloženje je bilo super. Prijetna glasba in kopalke, palačinke za kosilo, kaj hočeš boljšega! Veter je nakazoval na dviganje, zato sem pripravili genaker, vendar ga še nekaj ur nisem dvignil. Šele pozno popoldne se je na vetrnem inštrumentu pokazala številka 5 in končno sem jadro lahko dvignil. Nisem bil daleč od Jabuke, zato sem naredil nekaj gybe-ov z namenom, da si jo od blizu pogledam. Zamislil sem si tudi vse skupaj posneti z dronom, ponovno je bilo zelo stresno, rezultat pa naravnost vrhunski.

Jabuka

Jugo se je dvigoval proti desetim vozlom, vendar je bil zelo nestanoviten po smeri. Odločil sem se, da pridem nastavitvam avtopilota do dna in ga sprogramiram tako, da bo lahko vozil po smeri vetra. Globoko v nastavitvah sem našel dva parametra, ki se nanašata na krmarjenje po vetru, jih nekajkrat prestavil in preizkusil. Vau, nor rezultat! Kljub več kot dvajset-stopinjskim spremembam smeri vetra je avtopilot temu sledil brez kakršnih koli prenihajev ali problemov. S tem sem dosegel popolnoma nov nivo svobode, lahko sem večerjal v miru in samo opazoval številke na zaslonu. Avtopilot je odlično sledil zastavljenemu cilju, genaker se tudi enkrat ni izpraznil.

Na svoji poti od Jabuke proti Samogradskim vratom sem imel veliko ribičev, katerim sem se spretno izognil z nekaj gybe-i. Nato je bilo morje pred mano ponovno prazno, jaz pa sem se odpravil 'spat'. Prvič sem uspel malo zatisnit oči, zaradi polno delujočega avtopilota je bilo to mnogo lažje. Ko pa sem šel spat za naslednjih dvajset minut, sem naredil isto napako kot prejšnjo noč: alarm sem brez vstajanja poklopil in nadaljeval s spancem. Dve uri kasneje me je zbudila radijska postaja, oddajali so vremensko napoved. Položaj na zemljevidu me je presenetil in zavedel sem se resne napake. Pol ure kasneje bi bil verjetno na enem od otočkov v Samogradskih vratih. Ta dogodek sem vzel kot lekcijo, ki se je prejšnjo noč nisem naučil. Z alarmom moram sto-odstotno zagotoviti, da bom vstal in preveril plovbo. Hvaležen sem, da se je srečno izteklo.

Biograd, cilj!

Veselil sem se prihoda v cilj in plovba do Biograda je bila brez omembe vrednih dogodkov. Ciljal sem direktno ob svetilnik, da sem ga lahko posnel in s tem točno označil čas prihoda v cilj. Ob 2:07 zjutraj sem prečkal črto in bil vesel, hvaležen in zadovoljen. Super izkušnja, ki bi jo nedvomno rad ponovil.

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste me spremljali na socialnih omrežjih, bili ste dobra spodbuda in kanček omilili osamljenost.

Matic Vrečko