s.jpg) Dušan
je bil s Karpom na Jabuki...
Sreda, Kranj, 5:00.
Groza. Vstajanje iz tople postelje, zajtrk, tuš, avto, pobiranje
posadke po celi Sloveniji, pot proti Biogradu n/m, kavica na
Bosiljevem, 160 km/h tempomat. Še dobro, da je vozil Ečo.
Biograd na moru, 10:00.
Končno stojimo pred našo ljubico Karpo. Razpoloženje se je povsem
spremenilo. Komaj čakamo, da pričnemo s transferjem proti Vodicam.
Že tradicionalno so transferji pri nas najboljši del jadranja.
Vedno nas vreme nagradi s sončnim vremenom ter vetrom iz prave
smeri. Rahel mraz smo premagovali z vsemi ''priteklinami'', ki so
nam prišle pod roko.
Vodice, 16:30.
Privez na mestni pomol. Priprava na tradicionalne steak-e pri
Gušteju. Vsi, ki poznajo to gostilno, vedo o čem govorim. Gurmanski
večer s pijačo in ob petju s kitaro do ranih jutranjih ur.
Del ekipe se je iz Slovenije pripeljal direktno na prvi hod hrane.
Še predno sem se zavedal, sem že v roke dobil kitaro in zapela je
cela gostilna ''evergreen'' komade, od Bele snežinke, Cesarice,
Ribari, Dan ljubezni, itd. Vseeno pa smo bili nekateri s pijačo
previdni, saj vemo iz izkušen prejšnjih let, da pijača in odprto
morje ne gresta skupaj.
Četrtek 8:00.
Prvi poizkusi vstajanja. Prva ''Binetova'' kavica, brez njega.
10:00
Drugi poizkus vstajanja. Burek iz pekarne ni preveč pasal.
12:00
Tretji in zadnji poizkus vstajanja dela posadke. Tokrat uspešen.
Izgovor smo imeli v nujnem počitku pred težko petkovo nočjo. Resnica
je bila drugje.
Kakšne pretirane želje po treningu ni bilo. Da bi nam dan minil
hitreje, smo se predajali toplemu soncu in opazovali pripravo
ostalih posadk na hudih regatnih jadrnicah.
Pa pojdimo k regati.
Letošnja regata Jabuka je bila jubilejna, 10-ta po vrsti.
Organizator, JK Tijat Vodice, je ob tej priložnosti pripravil za vse
udeležence na regati slavnostni program.
Največja sprememba je bila ta, da so start regate prestavili iz
petka zvečer na četrtek, da so lahko izpeljali v soboto zvečer sredi
Vodic koncert znanega hrvaškega glasbenika Gega z ansamblom. Vsi ga
poznajo kot avtorja himne Jabuka '' Rigali smo u troje, oko škoje
Jabuke…'', iz leta 2005, ko smo se reševali po burji preko 50 vozlov
sredi morja.
s.jpg) Vremenska
napoved ni bila obetavna. Veter naj bi se razpihal tja do 5 vozlov,
kar je za razdaljo 110Nm lahko velika težava. Namreč, težko je priti
v cilj do časovne zapore. Zaradi takšne napovedi so se
na regato prijavile tudi bolj, če smem tako imenovati, ''turistične
posadke''. Na startni listi se je zbralo 70 posadk, ki so bile
razdeljene po skupinah glede na dolžino jadrnic. Kot vedno, je bila
naša skupina dolžine 45 čevljev najštevilčnejša. Na sestanku
skiperjev je sodnik Denis Marinov podal ekipam zadnje napotke in
določil start regate na četrtek ob 22:30.
Četrtek 22:30.
Organizator nam je izkazal posebno čast, da nam je dal gosta na našo
jadrnico in zaupal mladega jadralca iz Vodic. Želja mu je bila, da
si ogleda prvič otok Jabuka od blizu. Start ponoči, pred Vodicam,
pod hotelom Punta, je vedno nekaj posebnega. Pihala je burja jakosti
14 vozlov. Start z genakerjem smo izvedli ob sodniški barki. Hitrost
jadrnice je bila med 10 in 12 vozli. Veter se je počasi krepil in v
prepihu med otokoma Prvič in Zlarin dosegel moč preko 25 vozlov. Ob
naši manjši nepazljivosti nam je strgalo genaker točno pod vrhom
vpetja. Seveda smo morali genaker pobirati iz vode. K sreči smo
lahko s flokom še vedno ohranili do obrata okoli svetilnika Komorica
svojo pozicijo okoli 10. mesta. Uspešno smo dvignili špinaker in se
odločili za desne uzde proti Jabuki.
Petek 2:00 .
Izkazalo se je, da so bile naše taktične zamisli pravilne, saj je
bila desna stran polja močnejša od leve, kar smo dobro izkoristili
in se prebili do obrata okoli Jabuke na 6. mesto. Celo pot smo se
spraševali, ali je danes sploh še mogoče zaupati vremenskim
napovedim, saj burja ni nikoli padla pod 15 vozlov. Hitrost smo
ohranjali med 8 in 12 vozlov čiste krme.
Petek, 4:30.
Obračali smo v temi. V daljavi sem našemu vodičanu Brunu pokazal,
kje je obris Jabuke. Pripomnil je, da bo moral drugo leto jadranje
ponoviti, a takrat s počasnejšo jadrnico. Smeh v ekipi je bil
neizmeren.
Po obratu se je pričelo devet urno jadranje proti vetru. Kot
navideznega vetra med 28-30 stopinj, hitrosti jadrnice med 7,5 – 8,3
vozla. Odločili smo se ponovno za smer proti Kornatom, ker se je
pričakovala bonaca v popoldanskih urah in smo igrali na karte
termičnih vetrov iz smeri SZ. Po vstopu v kornatski arhipelag nad
otokom Kakanj, vsega skupaj 9 milj pred ciljem, smo doživeli tisto,
kar smo si najmanj želeli. Stali smo na mestu v brezvetrju skoraj
dve uri. Dohitele so nas jadrnice, ki so v takih razmerah veliko
močnejše od naše. Borba za končno razvrstitev se je po 13 urah
odličnega jadranja šele začel. Morali smo jadrati severno po robu
Murterskega morja. Bil je tudi čas za prvo močnejšo malico, žeja na
vročem soncu je bila huda. V teh razmerah nas je po eni uri dohitela
in prehitela naša neposredna konkurenca, izpraznjena Salona 44. To
je bil boj za drugo mesto v skupini. Žal smo ga izgubili. V cilj smo
prijadrali ob 16:38. Ob našem prihodu so bile topovske salve, rakete
in ogromno hupanja avtomobilov. Veselje na ulicah Vodic je bilo na
vrhuncu. V šali smo bili enotnega mnenja, da takega slavnostnega
prihoda v cilj še nismo doživeli. Resnica je, da so med našo
odsotnostjo na odprtem morju na mednarodnem sodišču v Haagu
izpustili iz priporov hrvaška generala Markaća in Gotovino. Vodičani
so si dali duška. V cilj smo prišli deveti absolutno ter tretji v
skupini, kar je pomenilo, da smo osvojili prvi pokal v vseh naših
večletnih napadih na Jabuko. Vsi v ekipi smo bili nad rezultatom
navdušeni.
s.jpg) Ekipa,
ki je delovala vrhunsko:
Ečo Vodnik,
Miran Pavlič,
Jan Pajer,
Oton Hafner,
Janez Čufer,
Slaven Mikas,
Grega Štefe,
Bruno Skočić,(gost)
Dušan Ušeničnik
Rezultati regate si lahko ogledate na povezavi:
http://www.tijat.adriatica.biz/
Lep pozdrav.
Dušan.
|
